V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo ta četrtek premierno uprizorili Molierovo komedijo Žlahtni meščan, ki sta jo priredila Žanina Mirčevska in Eduard Miler. Predstava v Milerjevi režiji po besedah dramaturginje Žanine Mirčevske prinaša zgodbo meščana, ki se želi preleviti v aristokrata, za njo pa se skriva parodija na družbeno povzpetništvo.

Kot je na novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor, je predlog umetniškega dvojca sprejela iz več razlogov, med drugim tudi zaradi osnovne motivike igre, ki je zelo sodobna. Zgodba protagonista, povzpetniškega meščana, gospoda Jourdaina, ki se želi na hitro povzpeti na družbeni lestvici, v predstavi brez nasilnega posodabljanja ponuja srhljivo slutnjo aktualnosti, je poudarila.

Zgodba meščana, ki je za to, da postane aristokrat, pripravljen storiti vse, pri čemer mu pomagajo osebni trenerji, modni kreatorji, filozofi in učitelji, ni le Molierova satira, pač pa njegova parodija na družbeno povzpetništvo in stremuštvo celotne buržoazije, je pojasnila Žanina Mirčevska. To po njenem mnenju nakazuje že vloga glavnega junaka, ki je še najbolj čist v svojih namerah. Iskreno si želi uresničiti svojo željo, v kar vloži veliko učenja, truda in sredstev, medtem ko mu na njegovi poti “pomagajo” posamezniki, ki mu vsiljujejo svoje drage usluge in mu zagotavljajo oziroma lažejo, da lahko le z zunanjimi kozmetičnimi popravki uresniči svojo željo.

Miler, ki ga, kot je dejal, že od nekdaj navdušuje politično gledališče, razume Žlahtnega meščana kot metaforo za današnji čas in sodobne Slovence ter njihovo površnost, pohlep, prestrašenost in nesamostojnost, ko bi se morali odzvati in upreti določenim nesmislom vladajoče elite. Tako pa, kot meni, podobno kot liki v predstavi, “rešujejo le svoje zadnje plati in egoizem”.

 

Besedilo za komedijo Žlahtni meščan je nastalo kot libreto za komični balet s plesom in glasbo, ki ga je Moleiru naročil kralj Ludvik XIV. z namenom, da bi osramotil Turke. Kralja naj bi namreč užalil poslanec turškega sultana, je pojasnila Žanina Mirčevska. Moleire je namesto parodije na Turke ustvaril parodijo na ceremoniale, ki jih je izvajalo plemstvo. Vendar parodija v prvotni postavitvi zaradi bogate koreografije, baleta in glasbe ni bila tako očitna, je pojasnila dramaturginja.

prevajalec:Josip Vidmar

avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska

režiser in avtor zvočne podobe: Eduard Miler

scenograf: Branko Hojnik

kostumografka: Jelena Proković

oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak

lektorica: Barbara Rogelj

asistentka kostumografke: Neli Štrukelj

Nastopajo

gospod jourdain, meščan: Primož Pirnat

gospa jourdainova, njegova žena: Iva Krajnc Bagola

lucila, njuna hči: Tina Potočnik Vrhovnik

nikolaja, služkinja: Ana Dolinar Horvat

kleont, lucilin ljubimec; Jernej Gašperin

koviel, kleontov prijatelj: Gregor Čušin

dorant, grof, dorimenin ljubimecMatej Puc

dorimena, markiza:Ajda Smrekar

učitelj glasbe:Gregor Gruden

učenec učitelja glasbe:Mario Dragojević k. g.

osebni trener:Tomo Tomšič k. g.

učitelj filozofije:Milan Štefe

Objavo pripravila: Alenka T. Seme