Na današnji dan, 10. maja 1876 se je na Vrhniki rodil Ivan Cankar slovenski pisatelj, dramatik in pesnik ter tudi politik. Letos s neko sramežljivostjo obeležujemo 100. obletnice njegove smrti, čeprav nekateri pravijo temu, da s številnimi dogodki.
Res je, da bodo v Cankarjevem domu na Vrhniki obletnico njegovega rojstva obeležili s slavnostno akademijo in literarno-glasbenim večerom, v Vojašnici Ivana Cankarja, ki nosi njegovo ime, pa bodo odkrili literatov doprsni kip.
Ob avtocesti pri Vrhniki so postavili reklamne table z njegovo fotografijo, tako, da tujci, ki se tod vozijo mimo sto kilometrov na uro, ali več, mislijo, da možakar promovira neko svojo dejavnost.
Res je tudi, da se bodo Ivanu Cankarju v ljubljanskem Cankarjevem domu, ta nosi njegovo ime, poklonili s posebnim dogodkom ob njegovem spomeniku na Trgu republike. Zvečer pa z uprizoritvijo Cankarjevih pisem Anici Lušin Iz lepih časov (1898-1907). Kot kaže le toliko, da ne bo nihče dejal, pozabilo so nanj.
Zagotovo večina obiskovalcev ljubljanskega Cankarjevega doma ne ve, da je v tem hramu, za prireditve kulture, posebna vitrina s posmrtno masko VELIKEGA Slovenca, ki ga je ljubljanskemu Cankarjevemu domu pridobila, ne sedanja, ampak “prejšnja” uredniška ekipa časnika Nedeljskega Dnevnika, ki pa so jo “upravitelji” največje slovenske kulturne ustanove, ki nosi njegovo ime, porinili za vhodna vrata pritličja, kot da bi se sramovali VELIKEGA Slovenca.
Dokaz, da je tako obstaja v arhivih Nedeljskega Dnevnika, če pa so jo tajkunski novi lastniki Nedeljskega Dnevnika “zapravi” pa je zagotovo v arhivu NUK-u. Ta dodatek zato, ker pri pridobitvi posmrtne maske Ivana Cankarja tvorno sodeloval tudi pisec tega besedila, a glavno nalogo, pridobitve le te, pa je opravil Tone Fornezzi – Tof, slovenski novinar, reporter, urednik, seveda vse pod okriljem uredništva Nedeljske Dnevnika.
Velja omeniti še podatek, da je bil Ivan Cankar leta 1907 na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca, vendar ni bil izvoljen. Kljub volilnemu neuspehu je politično udejstvovanje nadaljeval v obliki razprav in predavanj (med katerimi številna v Trstu), leta 1913 je imel v Ljubljani najbolj znano predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju.

Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Novembra 1915 je bil vpoklican k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolezni je bil po nekaj tednih oproščen služenja (No in zdaj mu njegovi zanamci postavljajo doprsne spomenike v vojašnicah – kar je sramota).
Cankar po vseh svojih težavah (zdravstvenih, materialnih in izločevalnih) naselil na Rožniku, kjer stoji Cankarjev doprsni kip (ob njem pa smetnjak, ki si ga prizadevamo preko Društva pisateljev že dve leti odstraniti, da ne sramoti spomenika našemu VELIKANU, a in to do danes ni uspelo, čeprav je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina to osebno zagotovil (let 2016), da bo to uredil s pristojnimi).

Morda pa bo to pomagalo storiti Olepševalno društvo Rožna Dolina in Četrtna skupnost Rožnik, ki vsako leto pripravi prireditev v počastitev našemu velikemu Slovencu. Je pa res, da je prireditev slabo obiskana, čeprav je kulturni program zanimiv in pohvale vreden.

No, in še dejanja, ki čaka vse, tudi nas. Ivan Cankar je daljši bolezni umrl v deželni bolnici v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič.

Naj zaključimo! Prireditve 100. obletnice slovenskega VELIKANA Ivana Cankarja obeležujemo lokalno in ne globalno. Ob tem pa od mladih generacij pričakujemo, da bi poznali, če že ne spoštovali, naše velike SLOVENCE./pripravil: Janez Temlin