Na portalu IUS-INFO izbrali deset najvplivnejših slovenskih pravnikov

690BAE5F-221E-4621-917C-7147B5D38D51

Na osrednjem slovenskem pravnem portalu IUS-INFO se je končal že osemnajsti izbor 10 najvplivnejših pravnikov. Današnje okrogle mize, s katero se izbor tradicionalno sklene, so se udeležili letošnji najvplivnejši pravniki in pravnice (navedeni po abecednem redu): ddr. Klemen Jaklič, Vlasta Nussdorfer, dr. Miha Šepec, dr. Dominika Švarc Pipan, dr. Andraž Teršek in dr. Jurij Toplak. Zaradi službenih obveznosti v tujini so se opravičili dr. Miro Cerar, dr. Vasilka Sancin in dr. Verica Trstenjak, zaradi zadržanosti na sodni obravnavi pa se je opravičila tudiLucija Šikovec Ušaj.

DDD5AE90-022B-4D44-8BEF-8C6FCC271704

Alenka Zalar, direktorica oddelka založbe in dogodkov v družbi LEXPERA, ki ureja in razvija osrednji slovenski pravni portal IUS-INFO, je prisotnim najvplivnejšim pravnicam in pravnikom podelila priznanja in jih povabila k razpravi. Okroglo mizo z naslovom Reforma slovenske demokratične in pravne države? je povezoval dr. Matej Avbelj, izredni profesor evropskega prava na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze – tudi večkrat uvrščen med 10 najvplivnejših pravnikov –, ki je v središče razprave postavil sistemsko krizo demokratične in pravne države v Sloveniji. Najvplivnejše slovenske pravnike je vprašal, kakšno je njihovo mnenje o stanju v Sloveniji. Tiste, ki se s predstavljeno kritiko strinjajo, je povabil k predstavitvi svojih predlogov za izboljšanje zatečenega stanja, drugi pa so lahko predstavili razloge, zaradi katerih jih stanje demokracije in vladavine prava v Sloveniji navdaja z optimizmom.

40844B05-6698-423C-9322-E2859A771E28

»Nekoč mi je neki gospod, ko sem govorila o malih ljudeh, rekel: ‘Ne uporabljajte izraza mali človek, kajti tudi mali človek je lahko zelo velik.’ In kaj je tisto, kar nam ljudje pišejo? […] Kaj mi sporočajo, kaj nam kot instituciji, vsem zaposlenim, pišejo? Kaj je skupek tistemu, kar sporočajo? Nespoštovanje ljudi, nespoštovanje institucij. Sprašujem se, kdaj bodo institucije v državi dosegle tak nivo, da bo nekdo lahko rekel: ‘Če tako pravijo, če tako razsodijo, je tudi prav.’ […] Vsa pisanja, ki prihajajo k Varuhu, so tudi neko opozorilo za naše delo; kaj narediti, kje so potrebne spremembe. In vsako leto tej državi in njenim institucijam namenjamo priporočila – od 70 do 100, letos za lansko leto 76; zelo natančno po posameznih področjih,« je o delu Urada varuha človekovih pravic (Varuh) povedala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je pojasnila tudi, da je najpogostejša kršitev, ki jo opaža Varuh, kršitev dobrega upravljanja – vsak, ki upravlja, lahko to namreč počne dobro ali slabo. O prevzemanju odgovornosti pa je dejala: »Odgovornost je izjemno pomembna beseda, vendar jo ljudje težko prevzamejo nase. Vsak vidi krivdo pri nekom drugem in ne pri sebi. In samo opravičiti se ne zmore nihče. Veste, koliko ljudi, ki se obrne na nas, želi samo opravičilo za napako, ki se je zgodila.«

 

O tej temi je nadaljevala državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan, ki je dejala, da vidi ključno razliko med miselnostjo v Sloveniji in miselnostjo v tujini, ko gre kaj narobe. Opaža, da se v Sloveniji največ ukvarjamo z vprašanjem, kdo je kriv, v tujini pa se raje osredotočijo na vprašanje, kako problem rešiti. »To seveda ne pomeni, da vprašanje odgovornosti in krivde ni pomembno. In to je po mojem mnenju ta drugi problem, ki bi ga bilo treba nasloviti, vendar pa ga mora najprej vsak sam pri sebi. Moramo ga tudi sistemsko urediti, ker ni dovolj dobro urejeno. In to je vprašanje prevzemanja odgovornosti. […] Ljudje ne zamerijo, če se dogajajo napake in tudi če se dogajajo kršitve – vsi smo ljudje, vsi smo krvavi pod kožo; vsi največji strokovnjaki delamo in delajo napake. Ampak neprevzemanje odgovornosti pa je v naši družbi res kronično. In strinjam se s tem, kar je bilo povedano, da si večina ljudi pravzaprav – tudi sama to doživljam in izkušam – predvsem želi tople besede, pozornosti, občutka, da so vendarle slišani, da niso nepomembni in da se prevzame odgovornost vsaj v tem smislu, da se opraviči. Seveda pa je v številnih primerih treba odgovornost uveljavljati tudi institucionalno, in tu nam še kar veliko manjka,« je še pojasnila državna sekretarka.

 

O osnovnih pogojih za svobodno demokratično družbo je spregovoril ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič. Predstavil je kritične pravne razprave, ki opozarjajo, da ni dovolj, če je demokracija zapisana v najpomembnejših pravnih dokumentih, ustavi in mednarodnih dokumentih, ampak je bistvenejše izpolnjevanje predpogojev, v katerih demokracija in pravna država sploh lahko zaživita. »Če ti niso izpolnjeni, ne bo pomagal noben dokument in nobeno govoričenje. Nekateri teoretiki v jedru tega vprašanja govorijo o tako imenovanem svobodnem oblikovanju politične volje,« je razložil ddr. Jaklič in nadaljeval: »V svobodnih, demokratičnih institucijah se zgodi neki fenomen, ki ga zgodovinsko gledano ni bilo nikoli prej do tega trenutka. Ljudje namreč odkrijemo, da živimo v pluralnem svetu, da imamo zelo različna mnenja, zelo različne poglede, in to je pravzaprav tisto, kar je v jedru demokracije in v jedru pravne države. Če se na tem področju zgodi kaj narobe, na primer, da kakšna dominantna sila, takšna ali drugačna, prevzame polje, recimo, medijskega poročanja in pluralnost na tem področju, se zalomi že pri tem predpogoju. Potem se duši pluralnost.« Dodal je, da če se v neki družbi zgodi, da medijski prostor postane monopolističen, potem ne moremo govoriti o resničnem svobodnem oblikovanju politične volje. Posledica tega pa je, da so neposredno in tudi posredno izvoljeni ljudje, ki sicer ne bi bili izvoljeni.

1DDAB9E6-EA80-46D7-9CD2-D11DAB25E277

»Če družba iz zgodovinskih razlogov ni pluralna – tako kot na primer slovenska družba ni zaradi enega daljšega obdobja pod enim režimom –, se bojim, da družba potrebuje zelo dolgo, da bi postala pluralna,« je bil kritičen profesor na Pravni fakulteti v Mariboru dr. Jurij Toplak. Po njegovem mnenju je zlasti naloga Ustavnega sodišča RS, da to zagotovi skozi svoje odločitve. Če ljudje pluralnosti nimajo v sebi, potem je ne moreta zagotoviti ne ljudstvo in ne parlament, ki ga ljudstvo izvoli. Prepričan je, da lahko na podlagi ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) za to poskrbi le ustavno sodišče. V nadaljevanju je izpostavil primer, s katerim se ukvarja sam, in sicer, da bi javnost izvedela, kakšna je uspešnost maturantov na posamezni srednji šoli – ti podatki za zdaj namreč niso znani. Kljub vsemu navedenemu pa je dejal, da je v Sloveniji viden napredek tudi na področju pravosodja: »Vse več sodnikov, pa tudi drugih, se zaveda, da imamo neki minimum, pod katerega ne smemo, tj. EKČP.«

 

»Pravo je najvišja, ultimativna znanost. Tukaj se ne moremo skriti za neko enačbo ali za neki poskus s podgano in potem reči: ‘To je res, ker je podgana tako povedala,’ ali pa ‘Test s podgano je tako pokazal’. Ampak lahko zastavimo svoje ime in svoje argumente. In če bomo uspeli, si pridobimo slavo, oziroma če ne bomo, se nam bodo vsi smejali. In kaj je lahko bolj intelektualnega in plemenitega kot to?« je svoje mnenje o pravni znanosti izrazil dr. Miha Šepec z mariborske pravne fakultete. V povezavi s tem je nadaljeval, da moramo vsako sodbo, ki jo prejmemo z Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), kritično presoditi: »Vsakogar, ki se bo izpostavil in kritiziral neko sodbo ESČP, zelo cenim. Zakaj cenim? Zato, ker povzemanje teh sodb kot neke ultimativne resnice, božje resnice … to lahko počne vsak opičnjak. Če bi nekdo rad kritiziral te sodbe, pa so potrebni pogum in zelo visoko poznavanje in razumevanje prava kot celote, da se nekdo ‘spusti’ in zastavi svoje ime v tej kritiki.« Kljub temu meni, da je nedavna izjava Vrhovnega sodišča RS o sodbah ESČP neprimerna, saj je vrhovno sodišče kot organ zavezano spoštovati odločitve ESČP – v nasprotnem primeru pade načelo pravne varnosti.

 

»Nasprotujem tem pavšalnim, popreproščenim krilaticam: x število pravnikov, x število mnenj. Obstajajo različne okoliščine in različna dejanska stanja. Eno so mnenja – gola mnenja. Gola mnenja izrekajo predvsem tisti, ki bi radi nekaj povedali, ampak o tem, o čemer govorijo, ne vedo dovolj – to so gola mnenja. Nekaj povsem drugega pa so stališča. Ta so utemeljena z znanjem in vednostjo. Pot do znanja in do vednosti sta inteligenca in intuicija, predvsem pa naporen dolgoletni študij. […] Na koncu so prepričanja. Do prepričanja človek pride takrat, ko je zadeve tako premislil, preštudiral, dognal – predvsem tudi v polemičnih razpravah s tistimi, ki se z njim ne strinjajo –, da lahko govori o prepričanjih. In to je nekaj povsem drugega kot golo mnenje,« je bil odločen profesor na pravni fakulteti Univerze na Primorskem dr. Andraž Teršek. Pojasnil je, da je zato bistvena razlika, ali nekdo le kaže mišice in pogum, da se nekomu upira, ali pa uporabi svoj pogum za to, da prikaže svoje briljantno znanje, ki vključuje sposobnost argumentacije in dobro vedenje, da se vsebini neke odločitve, ki je argumentirana, upre s še prepričljivejšo vsebino in še močnejšim argumentom. »In temu se reče razpravljajoča ustavna država in ustavniški diskurz,« je zaključil dr. Teršek

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s