V Mestnem muzeju Ljubljana so včeraj predstavili izjemni najdbi lanska izkopavanja pod Gosposvetsko cesto v Ljubljani, ki so prinesla presenetljiva odkritja.  Arheologi namreč na tem območju Ljubljenje prvič odkrili pokopališče emonske zgodnjekrščanske skupnosti.

Med več kot 350 skeletnimi pokopi izstopa središčni kamniti sarkofag neznane ženske iz zgodnjekrščanske dobe, okoli katere je pozneje nastalo pokopališče z več sto grobovi. V njenem sarkofagu je poleg dveh zapestnic ležala posoda iz prosojnega modrega stekla z reliefnim okrasom in grškim napisom »Pij, da bi živel večno, veliko let!«.

In omenjene najdbe so predstavili včeraj na posebni novinarski konferenci ter me drugim sporočili, da so ta izjemna odkritja slovenskih arheologov, o kateri je poročal tudi ameriški National Geographic  zdaj, od 7. februarja, na ogled v zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana tudi za širšo javnost.

Kot je na novinarskem srečanju ob odprtju dejal Martin Horvat, vodja izkopavanj iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana, »z razstavo modre posode v zakladnici Mestnega muzeja simbolno zaključujejo obsežne arheološke raziskave, ki so se začele leta 2015 na Slovenski cesti in v okviru katerih so v letih 2017 in 2018 potekale tudi raziskave na Gosposvetski cesti in Dalmatinovi ulici.

Kot je še dejal Martin Horvat, vodja izkopavanj iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana, so Emonske grobove na tem mestu pričakovali, saj so jih pred nami na tem območju odkrivali že starejši raziskovalci, kljub temu pa so doživeli tri velika presenečenja, in sicer izjemno število odkritih sarkofagov – več kot 40; drugo presenečenje je predstavljala odkrita pokopališka arhitektura; tretje presenečenje pa je od včeraj, 7. februarja zgoraj predstavljene izjeme najdbe, ki so zdaj že del v muzejski zakladnici. Izjemna modra posoda bo po razstavi v zakladnici in postopku muzejske obdelave svoje mesto kot izjemen predmet zagotovo našla na stalni razstavi »Ljubljana Zgodovina. Mesto.«

Arheolog dr. Andrej Gaspari, strokovni koordinator lani končanih raziskav pa je to izjemno odkritje opredelil tako: »Raziskave na Gosposvetski cesti so bile za nas arheologe zanimive predvsem iz dveh razlogov, ki sta ovrgla predhodne domneve: na območju nismo našli niti ene arheološke plasti iz časa pred 3. stoletjem n. št., prav tako pa na območju nismo odkrili pričakovane rimske predhodnice Gosposvetske, kar pomeni, da je šlo za izključno pokopališko območje poznega časa Emone. Začetek pokopavanj Emoncev na tem mestu označuje gradnja manjšega mavzoleja oz. kapele (velikosti 5 x 5 m), v katerega so središčno umestili sarkofag z rimsko gospo z modro posodo, ostali sarkofagi pa so bili obrnjeni proti njej. Poleg sarkofagov je bilo zunaj mavzoleja odkritih še več kot 280 skeletnih grobov.

Da gre za emonsko pokopališče, kjer je svoje umrle pokopavala zgodnjekrščanska skupnost, ni dvoma. Več informacij o tem, zakaj je gospa z modro posodo umeščena središčno v pokopališče in kdo je ta gospa bila, pa še nimamo. Po dozdajšnjih raziskavah vemo pa, da je bil njen sarkofag izdelan iz moravškega apnenca, brez okrasja in napisov, ki bi nam, strokovnjakom, olajšali delo. Na njenem skeletu nismo odkrili nobenih posebnih patologij, ki bi kazale na vzrok smrti, razen nekaj kariesa in že zaceljen zlom ramenskega dela. Izredno zanimivi so pridatki v grobu: poleg izjemne modre posode z grškim napisom v tehniki visokega reliefa, ki verjetno izvira iz zahodnega Sredozemlja, je imela pokojnica na levi dve zapestnici iz črnega lagnita, odkrili pa smo tudi zlate niti v več skupkih, kar morda pomeni, da je bila pokrita z zlatimi nitmi prepredeno tkanino.«

Izjemnost zgodbe o odkritju z Gosposvetske, so prepoznali tudi v washingtonskem uredništvu revije National Geographic in zgodbo objavili na svoji spletni strani. No, da se je to zgodilo so v veliki meri prispevale tudi fantastične fotografije Arneja Hodaliča, odgovornega urednika za fotografijo pri National Geographic, ki je o svoji izkušnji povedal naslednje: »Izpostavil bi predvsem naše dolgoletno sodelovanje z Mestnim muzejem Ljubljana in arheologi, ki raziskujejo naše glavno mesto – v sodelovanju z njimi v slovenski reviji National Geographic že 20 let redno objavljamo arheološke članke, ki so za naše bralce zelo zanimivi. Neskromno lahko rečem, da je pri tem modra posoda, ki krasi tudi naslovnico februarske številke revije, zagotovo epohalno arheološko odkritje! To so prepoznali tudi v ameriškem uredništvu National Geographic, kjer pregledajo in potrdijo vse članke lokalnih izdaj ter izberejo tiste najboljše (“best edit” – pripravljen v skladu z najvišjimi standardi NG), ki jih kot primer dobre prakse razpošljejo na uredništva National Geographic po celem svetu. In to se je zgodilo z našim člankom o izkopavanju na Gosposvetski cesti v Ljubljani, ki je na ta način prišel v izvirno uredništvo revije National Geographic, kjer so članek objavili na svoji spletni strani in so si ga tako lahko prebrali milijoni ljudi po celem svetu.«/Pripravila: A. T. Seme

In vredno vedeti še to, kar so na pot te izjemne razstave pripravili v Mestnem muzeju Ljubljana, da bi bolje razumeli izjemnost, teh najad

Emona je imela po vzoru rimskih kolonij iz severne Italije pravokotno urbanistično zasnovo, merila je nekaj več kot 22 hektarov in bila zamejena z visokim obzidjem. Znotraj mesta ni bilo prostora za pokopališča, saj so Rimljani svetova živih in mrtvih med seboj dosledno ločevali. Pokopališča Emone so se tako raztezala ob vseh štirih mestnih vpadnicah.

Grobišča ob severni vpadnici so imela nekaj stranskih krakov; eden od njih je bil pod današnjo Gosposvetsko cesto, kjer so arheologi v približno desetih mesecih, od avgusta 2017 do junija 2018, raziskali več kot 350 skeletnih grobov. Številni med njimi so bili pokopani v kamnitih sarkofagih. Čeprav so bile najdbe na tej lokaciji pričakovane, so nove presenetljive vsebine najdišča vznemirile strokovno javnost in dopolnile poznavanje tega dela zgodovine Ljubljane.

Kaj o skupnosti pove njeno pokopališče? Poseben pomen, ki so ga imele rimske nekropole v življenju Emone (in nasploh rimskih mest), je že pred leti opisal eden naših najvidnejših arheologov, dr. Jaroslav Šašel (1921–1988). »Ko so se na levi in desni ob cesti začeli vrstiti grobovi, je popotnik, ki se je bližal Emoni s celejske strani in že nekaj časa gledal v dalji na jugu mestno obzidje, presodil, da ga še kakšna milja loči od mestnih vrat,« je zapisal. »Med cipresami in brezami, ki so šeleste senčile cestni tlak, so stali spomeniki z nagrobnimi napisi, s katerih je lahko mimoidoči hkrati odčital zgodovino naselja, se seznanil z vrsto uglednih prvakov in zaslužnih družin, dobil vpogled v strukturo prebivalstva in njegovo etnično obarvanost.«

Emonska pokopališča, še zlasti tista s konca 4. in iz 5. stoletja, so bila arheološko relativno slabo raziskana, o njih pa tudi ni bilo strokovne razprave. Zato so bile tokratne najdbe za arheologe šokantne. Odkrili so namreč poznorimski pokopališki kompleks, ki je morda začel nastajati v prvih desetletjih 4. stoletja. Torej pred letom 394, ko je krščanstvo postalo uradna vera rimskega imperija in ko so v Emoni živeli pripadniki različnih verstev.

Razvoj pokopavanja je na tem grobišču potekal hkrati z rastjo namensko zgrajene arhitekture, kar ustreza modelu pokopavanja ad sanctos, ki odraža zgodnjekrščansko stremljenje k temu, da si »pokopan čim bližje ostankom čaščene osebe«, in ki na emonskih grobiščih doslej ni bil najden. Predmetov ali drugih ostankov z nedvoumno zgodnjekrščansko motiviko arheologi sicer niso našli, a ta način pokopavanja je eden od znakov, ki kažejo, da je šlo tudi za pokopališče krščanske skupnosti.

Najdbe desetletja: kapela, središčno umeščen kamnit sarkofag in modra posoda

Po predhodnih ugotovitvah začetek pokopavanja označuje gradnja kvadratne kapele z več skeletnimi pokopi v kamnitih sarkofagih, med katerimi izstopa grob 153 centimetrov visoke odrasle ženske. Na izpostavljeno osrednjo vlogo tega pokopa kaže tudi skleda, položena na stegna pokojnice. Izdelana je iz prosojnega modrega stekla z reliefnim okrasom in grškim napisom.

Na skledi, ki ima na širšem zgornjem delu premer dobrih 21 centimetrov, so upodobljeni grozdi, trtni listi in vitice. Ob pogledu od zgoraj so lepo vidne z grškimi črkami zapisane besede, ki se v sodobni transliteraciji glasijo Píe dzḗsais aeì polloîs chrónois! V prevodu pomenijo: »Pij, da bi živel večno, mnogo let!«

Posoda ima en sam majhen držaj, na katerem bi lahko bilo obešeno kako orodje, na primer za mešanje. Ker nima ravnega dna oziroma stojne ploskve, je brez dodatnih ročajev ni bilo mogoče obesiti ali postaviti v vodoravno lego in vanjo česa naliti. To je bila ekskluzivna pivska posoda, ki so jo lahko uporabljali v vsakdanjem življenju, enako pa bi jo lahko uporabili v pogrebnem obredju, tako ob poganskem kot ob krščanskem ali judovskem pokopu. Nekateri raziskovalci podobnih posod iz temno vijoličnega stekla so mnenja, da bi lahko omenjena barva sklede aludirala na Kristusovo kri, vinska trta, grozdje in vino pa imajo svoj pomen v evharistiji oz. obhajilu. V osnovi pa gre za poganski dionizični motiv. Temu kontekstu bi ustrezala tudi izpisana fraza, izvorno zdravica, ki pa se v različnih oblikah pojavlja tudi v krščanskem pogrebnem okolju.

In še podatki o raziskavi in raziskovalcih, ki jih velja omeniti ob tej izjemni najdbi in predstavitvi, le te širi javnosti:

LOKACIJA: Gosposvetska cesta v Ljubljani

OBDOBJE: rimska doba

IZVAJALEC arheoloških raziskav: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Arheološki konzorcij za Ljubljano

Kulturnovarstveno soglasje: 62240-321/2017/2

VODJA raziskav: Martin Horvat, univ. dipl. arheol.

VODJA del: Rene Masaryk, univ. dipl. arheol.

NADZORNIK raziskav: Mija Topličanec, univ. dipl. arheol.

ČAS raziskav: 2017–2018

RAZLOG za arheološke raziskave: rekonstrukcija vodovoda in kanalizacije ter obnova ulice

Produkcija: Muzej in galerije mesta Ljubljane, zanje Blaž Peršin

Avtorja: doc. dr. Andrej Gaspari, Martin Horvat

Fotografije: Arne Hodalič, Katja Bidovec, Matija Lukić

Postavitev razstave: Katarina Toman Kracina

Grafično oblikovanje: Bojan Lazarevič, Agora Proars

Konservatorski posegi na predmetih: Matjaž Bizjak

Promocija: Urša Karer, Maja Kovač, Ana Modic