Prva premiera nove sezone na Mali sceni MGL bo ta četrtek, 26. septembra 2019, ob 20. uri, bo prva slovenska uprizoritev komične drame Dragi, doma sem! Za prevod Tine Mahkota na oder pa jo je postavila mlada režiserka Nina Šorak. Dramaturginja uprizoritve je Eva Mahkovic. Za likovno podobo uprizoritve so poskrbeli scenograf Branko Hojnik, kostumografka Ina Ferlan, avtorica videa Pila Rusjan in oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik. Glasbo je prispeval Laren Polič Zdravič, za govor pa je skrbela lektorica Maja Cerar. Pri nastajanju uprizoritve sta sodelovali še asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak in asistentka scenografa Sara Slivnik.
No in zdaj k tisti, ki ji bodo gledalci videli na odru. To so Iva Krajnc Bagola, Bernarda Oman, Jure Henigman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej in Viktorija Bencik Emeršič/Miranda Trnjanin k. g.
Na današnji novinarski konferenci so ustvarjalci poudarili, da gre pri besedilu Laure Wade na prvi pogled za frivolno besedilo, ki pa zareže zelo globoko. Uprizoritev preigrava različne oblike feminizme, nobena pa ne ponuja dokončnega (pravega) odgovora.
Dramaturginja Eva Mahkovic je poudarila, da radikalna spremembe, za katero se odloči glavna junakinja Judy, ni v fiksaciji na petdeseta leta, temveč v oblikovanju svoje varne hiše, t. i. doll house, ki bo nudila prostor, ki ga bo lahko obvladala in se bo v njen počutila varno. Ko ji spodleti, je to tragično. Zanimivo pri besedilu in uprizoritvi je to, da je tragičnost speljana skozi komedijo – kar je v zadnjem času trend, da se resne teme uprizarja skozi pop formo.
Režiserka Nina Šorak je omenila osredotočenost uprizoritve na razpiranje notranjega sveta glavne junakinje, njenih misli in emocij. Slovenska uprizoritev je zastavljena drugače kot angleška, kar je uprizoritvi v prid. Ena izmed osrednjih tem, ki jih je režiserka še izpostavila, je tema obsesije in eskapizma, zakaj bežimo in kaj nam eskapizem sploh prinaša.
O predstavi – Osemintridesetletna Judy, ki je imela včasih zahtevno, a dobro plačano delo v finančnem svetu, si je pred nekaj leti izbrala povsem drugačen način življenja: pustila je službo in se odločila, da bo postala gospodinja. Ne zgolj gospodinja – svoje življenje bo živela, kot da nismo na koncu drugega desetletja 21. stoletja, temveč v petdesetih letih 20. stoletja. Njeno stanovanje je prepričljiva podoba petdesetih let: na okna je obesila ročno izdelane zavese, v kuhinjo postavila star hladilnik, oblečena je v vintage new look obleke, možu Johnnyju pripravlja malico za v službo, kuhinjske pipe čisti z limono, obiskom pa streže domače koktajle. Dosledno slediti petdesetim je sicer težko, zato ima Judy nekje v stanovanju skrit prenosni računalnik, predelan televizor pa predvaja tudi DVD-je, vendar sta Judy in Dragi, doma sem! Johnny, kot pravita sama, kljub temu boleče srečna. Judy ima prijateljico Fran, ki hodi v službo, a si njen mož Marcus želi, da bi tudi ona samo še gospodinjila. Judyjina mama Sylvia, ki je Judy vzgajala v komuni, v kateri so se posebej zavzemali za enakost spolov, pa je razočarana, da njena hčerka ne zna ceniti feminizma. In vendar Judy zase pravi, da je feministka – feministka, ki živi morda nekonvencionalno, a vendarle v skladu z lastno izbiro …
Režiserka Nina Šorak se je z ekipo posvečala predvsem vprašanju feminizma. Leto 2018 je bilo namreč leto gibanja »jaztudi, ki je polariziralo javno mnenje, poleg tega pa se beseda feministka v splošnem pogovornem diskurzu – paradoksalno – še vedno prepogosto uporablja slabšalno in kot oznaka za nekaj radikalnega. Vprašanje, kako izbrati tisto obliko feminizma, ki bi žensko v današnjem svetu določila kot resnično, pristno, dovolj feministko, se zato zdi skoraj nemogoča naloga. Oblike feminizma iz 20. in 21. stoletja ter njihove izbire so na določeni točki razvoja v nasprotju z neko drugo izbiro, zaradi nasprotij med manjšinskimi ideologijami pa imajo ponavadi koristi večinske. Individualno definicijo feminizma, kakršno je na primer našla Judy, je v kapitalizmu Zahodne Evrope težko podati, mogoče celo nevarno.
Besedilo ene najpogosteje uprizarjanih in nagrajenih britanskih dramatičark svoje generacije Laure Wade (1977), ki ga je navdihnila fetišizacija domačnosti in raznih nostalgičnih vsebin popkulture, kot so kuharske oddaje in tekmovanja v peki, je bilo krstno uprizorjeno junija 2018 v britanskem Nacionalnem gledališču v Londonu. Uprizoritev je prejela zelo pohvalne ocene, avtorica pa aprila 2019 nagrado Laurence Olivier za najboljšo komedijo. /Objavo pripravila: Alenka T. Seme/ foto Peter Giodani