Iz AmCham Slovenija so sporočili, da so v okviru svojih komisij (teh je 7 v katere pa je vključenih 250 strokovnjakov iz različnih področij) in v sodelovanju s člani sestavili nekaj konstruktivnih predlogov, pomislekov in dodatnih pogledov, ki bi lahko pomagali pri pripravi obsežnega paketa interventnih zakonov za preprečevanje poglobitve gospodarske in socialne krize kot posledica pandemije Covid-19. Predloge so minuli petek, 3. aprila, poslali resornim ministrom in strokovni skupini pod vodstvom Mateja Lahovnika.

Kot sporočajo, so v pismu poudarili, da je zakon o interventnih ukrepih, ki je bil v četrtek, 2. aprila, sprejet v Državnem zboru, celovit paket ukrepov, ki učinkovito naslavljajo sedanjo situacijo in bodo gospodarstvu pomagali preživeti in ohraniti dejavnost v težkih razmerah. Ob tem pa pri AmCham Slovenija menijo, da je tokratna kriza lahko tudi priložnost za spremenjene načine dela, nove poslovne modele, hitrejšo digitalizacijo in povečanje učinkovitosti. Zato je AmCham Slovenija ponudila svoje aktivno sodelovanje pri iskanju najboljših rešitev za prebroditev sedanjega gospodarskega zastoja v Sloveniji in predloge za čim prejšnjo trajnostno rast po koncu epidemije.

Pri AmCham Slovenija ob tem šemenijo, da je pomembno ves čas poudarjati tudi pomen evropskih integracij, odprtih meja in globalne povezanosti, saj se bomo le tako obvarovali pred protekcionizmom in nacionalizmom.

KONKRETNI PREDLOGI AMCHAM FINANČNE KOMISIJE IN KOMISIJE ZA SPODBUJANJE INVESTICIJ:

• Predlagamo, da je obdobje sofinanciranja čakanja na delo zaposlenih premo sorazmerno obdobju, za katerega se delodajalec obveže zadržati zaposlenost dotične osebe po koncu epidemije. Če je zaposleni na čakanju 3 mesece v času epidemije, bi potem tega zaposlenega podjetje bilo obvezano imeti zaposlenega še 3 mesece po koncu epidemije, razglašene s strani državnih organov. Podobno zakonodajo pripravlja Nemčija. Še korak dalje so šli denimo v Avstriji, kjer je obdobje vezave »čakajočega« zaposlenega zgolj 1 mesec po koncu epidemije.

• Predlagamo, da bi se morali delodajalci obvezati zadržati zgolj tiste zaposlene za premo sorazmerni čas, za katere nadomestilo za čakanje na delo so tudi uveljavljali pri državnih organih in ne za celotno podjetje. Tako bi bilo podjetje, ki je čakanje na delo uveljavljalo zgolj za 50 % svojih zaposlenih, obvezano premo sorazmerni čas nadomestila čakanja na delo zadržati točno tistih 50 % zaposlenih. Podjetja si seveda tudi po epidemiji želijo obdržati vse zaposlene, vendar na žalost nihče ne ve, kakšne bodo razmere v nadaljevanju leta po koncu epidemije. Če bodo pogoji bolj fleksibilni, se bo za njih zagotovo odločalo več delodajalcev in manj zaposlenih bo izgubilo delovna mesta, kar je želja vseh. Pri ukrepu, ki predvideva za zaposlene v gospodarstvu, ki bodo ostali na delovnih mestih, plačilo vseh prispevkov s strani

države, nas zanima ali bodo postavljeni kakšni dodatni pogoji ali omejitve?

• Prispevke in vsaj del nadomestila plače se krije tudi zaposlenim pri slovenskih podružnicah tujih družb in tudi zaposlenim pri tujih delodajalcih, ki so na podlagi 11. člena Uredbe 883/2004 dolžni vplačevati v slovenski pokojninski in zdravstveni sistem.

• Glede omejitve, da podjetje, ki prejme subvencijo države, zaposlenim ne sme izplačati nagrade za poslovno uspešnost, bi izpostavili, da se bo le-ta izplačevala za poslovno leto 2019 nekateri zaposleni pa imajo to opredeljeno v pogodbah, zato bi bila smiselna opredelitev, da delodajalec tem zaposlenim še vedno lahko izplača nagrade in ob tem plača tudi vse prispevke državi, se pravi država ne prispeva subvencije na izplačilo, dobila pa bo še dohodnino in prispevke.

Podobno bi veljalo za izplačilo višjega regresa, ki se v primeru, da ga ima zaposleni določenega v pogodbi o zaposlitvi, ne bi smatral kot nagrada in bi podjetje še vedno bilo upravičeno do prejema subvencije.

• Predlagamo tudi poenostavljene postopke in enostavno poročanje podjetij tekom izvajanja subvencioniranja, ki naj bodo vnaprej specificirani, da bodo imela podjetja s poročanjem v teh že tako težkih časih čim manj operativnega dela.

• Omogoči naj se kritje prispevkov na način, da delodajalcu ne bo treba dejansko plačati prispevkov v socialno blagajno in nato zahtevati refundacije. Delodajalec naj prispevke le obračuna, plačilo pa se mu »oprosti« oz. znesek prispevkov v socialno blagajno zanj plača država. Tehnično bi bilo to izvedljivo z minimalno korekcijo REK obrazcev.

• 22. člen: prvi odstavek se spremeni tako, da glasi: Do pomoči so upravičeni tisti delodajalci, ki jim bodo po njihovi oceni prihodki v mesecu, za katerega uveljavljalo pomoč, upadli za več kot 20 % glede na isto obdobje leta 2019 in v drugem polletju 2020 ne bodo dosegli več kot 50 % rast prihodkov glede na isto obdobje leta 2019.

• 24. člen: Delavec ima v času začasnega čakanja na delo obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo do sedem zaporednih dni v tekočem mesecu. Delodajalec mora o tem predhodno obvestiti Zavod za zaposlovanje.

Zadeva ni smiselna: podjetje potrebuje npr. zaposlenega večkrat na mesec, npr. 2 dni vsak teden, ali pa zaposlenega, ki bi delal vsak drugi teden. To bi zakon moral predvideti, saj nam mora biti v interesu, da čim več delamo in proizvajamo, seveda v sklopu varnega dela.

• Kakšne možnosti ima podjetje pri odrejanju čakanja na delo? Je delavcu potrebno naenkrat odrediti čakanje za 3 mesece, ali mu lahko najprej odredimo čakanje za 14 dni in potem nadalje, odvisno od situacije, to čakanje podaljšujejo?

Najdaljša doba za čakanje je 6 mesecev, to je odvisno od ekonomskega položaja podjetja.

• Nadomestilo za čakanje: 80 % nadomestilo plače za delavca, ki je doma na čakanju, plača država. Nejasno je, ali je teh 80 % plače omejenih na znesek, ki ga krije država (torej povprečna plača), ali je pač to samo znesek, ki ga krije država, več od tega absolutnega zneska povračila pa krije delodajalec? Primer: nekdo ima 5.000 EUR bruto plače in je doma na čakanju. Dobi 80 % nadomestila. Je teh 80 % torej samo povprečna plača, ali plača razilo med povprečno plano in 80 % od 5.000 EUR delodajalec?/LN