Med nominiranimi knjižnimi deli za nagrado mednarodni booker dva romana, ki sta izšla tudi pri Mladinski knjigi; zbirko Sinji galeb dopolnjujeta roman Sončnica in Modri otok

Ljubljan, 11. april 2021 – Te dni je prijetno presenetila novica, da sta med nominiranimi knjižnimi deli za nagrado mednarodni booker dva romana, ki sta izšla tudi pri naši največji založbi Mladinski knjigi. Eden od njiju je roman Več kot brat francoskega pisatelja Davida Diopa, ki je izšel lani. Drugi pa je sveža slovenjena izdaja romana Bratov kožuh nizozemskega pisatelja Jaapa Robbna, ki je pravkar prišel na slovenske knjižne police. Slednjega je prevedla Stana Anželj, spremno besedo pa je prispevala Majda Mramor, specialistka klinične psihologije in družinska terapevtka.

Velja dodati, da je roman Bratov kožuh izjemen roman večkrat nagrajenega nizozemskega dramatika, pesnika in pisatelja Jaapa Robbna (1984), ki je že takoj ob izidu vzbudil pozornost in si pridobil naklonjenost tako literarnih sladokuscev kot širše bralne skupnosti, preveden pa je tudi v druge jezike. Roman je izvorno nastal za odrasle, za svojega pa so ga navdušeno sprejeli tudi nizozemski mladostniki.

V nadaljevanju predstavljamo še dve knjižni novosti za mladino, ki sta izšli v zbirki Sinji galeb. Prvi roman je izšel iz pod peresa priljubljenega slovenskega pisatelja Vinka Möderndorferja, mi prihaja med mlade bralce z novim romanom Sončnica. Ta mladim bralcem prinaša ganljivo zgodbo o strpnosti, sočutjuin premagovanju ovir.Spremno besedo je napisalasistemska psihoterapevtkadr. Lea Šugman Bohinc.

Pisatelj Vinko Möderndorfer je o svojem romanu povedal naslednje: »Za nastanek zgodbe o Sončnici je bilo pomembno predvsem spoznanje, da živimo v vedno bolj krutem in nepoštenem svetu. Največji problem današnjega življenja in sveta se mi zdi odsotnost empatije. Izkoriščevalski kapitalistični sistem proizvaja egoistične ljudi, ki se zanimajo samo zase, za svoj uspeh, za svoje blagostanje, za svojo normalnost. Kapitalizem od ljudi zahteva brezobzirno uspešnost. Tistega posameznika, ki ne zmore sodelovati v neprestanem kapitalističnem rivalstvu, sistem enostavno in brezvestno izvrže. Zato ljudje vedno bolj hodijo drug mimo drugega, delajo se, da ne vidijo bolečine bližnjega, obrnejo se stran, kadar je komu treba pomagati, nočejo prisluhniti stiskam drugih … Ljudi, ki živijo na robu družbe, se izogibajo. Zanje radi rečejo, da so sami krivi, zakaj pa niso bili dovolj uspešni, dovolj delavni, dovolj močni, dovolj hinavski in pohlevni, da bi bili lahko v sistemu kapitalistične brezobzirnosti in izkoriščanja bolj uspešni.

Predvsem pa sem želel povedati zgodbo o dveh mladih ljudeh, ki v svoji ulici srečata Sončnico, katero je svet izvrgel in zavrgel. Srečata občutljivo dušo, ki ni zdržala. Srečata Sončnico, ki je poseben človek, skrivnosten, vendar kljub življenju na robu prežarjen z vitalnostjo, z nekakšnim optimizmom, ki ga nismo več vajeni. Ko mlada človeka, najstnika, stara petnajst let, spoznavata Sončnico, spoznavata tudi drug drugega, svoje starše, predvsem pa nekatere resnico o življenju, ki ga živimo.

Po srečanju s Sončnico sta drugačna. Boljša? Ne vem. Predvsem pa bogatejša. Na življenje, tako se mi zdi, bosta odslej gledala drugače. Tako drugače, da ga bosta morda poskušala, vsak zase, tudi spreminjati.

Zgodba Sončnica ne daje odgovorov. Postavlja vprašanja? To pa gotovo. Vprašanja bralcem in vprašanja mladima junakoma te zgodbe.«

Kar velja tudi za roman pisateljice Irene Androjne, ki ses svojim pustolovskim romanom Modri otok že spogleduje s poletjem, saj se dogodivščine njenih junakov dogajajo na namišljenem otoku nekje na Jadranu.

No, dodajmo še izjavo pisateljice Irene Androjne: »Modri otok pravzaprav ni otok, ki bi ga lahko umestili na določeno točko na zemljevidu. Morda po značilnostih še najbolj spominja na kak jadranski otok, ker so mi ti kot avtorici romana pač najbliže. Vendar lokacija ni pomembna: gre za prispodobo odmaknjenega, izoliranega, neobičajnega koščka sveta, kjer se stvari odvijajo drugače, kot smo navajeni. Čarobnost in fantastični zapleti so laže predstavljivi. In konec koncev vsak kdaj želi, da bi obstajal poseben kraj in čas, v katerem bi se zgodilo kaj pomembnega, magičnega, kar bi preusmerilo tok dogodkov na bolje.

 No, morda si tega ne želi prav vsak, glavni junaki romana pa so hrepeneli po dogodivščini, ki bi jim spremenila življenje, zato so se tudi spustili v pustolovščino, katere izid nikakor ni bil gotov. Eni pogumno, drugi bolj negotovo so zakoračili v neznano, vsak s svojim motivom in pričakovanji so se prepustili vrtincu dogajanja. Ki je deloma tudi fantastično, nadrealistično, saj roman briše meje med materialnim in, recimo temu tako, imaginarnim svetom oziroma nakazuje, da te meje morda niso tako zelo jasne in neprepustne.

Kaj me je spodbudilo k pisanju romana? Morda prav isto kot protagoniste: želja po koraku v neznano, po pustolovščini, četudi domišljijski, ki bi preusmerila tok dogodkov in vsaj majceno spremenila svet. Seveda na bolje.«

In kaj dodati? Vsi trije romani, ki jih predstavljamo, so tako dobri, da jih velja vzeti v roke in si čas zapolniti z njihovo izvirno vsebino./Objavo pripravila: Alenka T. Seme/Foto: LNovice

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s