Ljubljana, 28. maj 2021 – Letošnji prejemni nagrade desetnica je Damijan Šinigoj  pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar. Damijan Šinigoj  je doslej izdal dva romana za odrasle, Vojake ubijajo, mar ne? (1991) in Neizstreljeni naboj (1994), ter tri zbirke kratke proze, Očkov kotiček (2003), Kratek dnevnik jamarskega zasvojenca (2012), Tretji otrok (2020). Objavil je tudi dva mladinska realistična romana, Iskanje Eve (2014) in Kjer veter spi (2020).

V zbirki Kratek dnevnik jamarskega zasvojenca je avtor predstavil izobraževanje, pasti, napore, ki jih jamar vlaga v svoj hobi, ta pa morda preraste v način življenja. Dnevniški zapis se začne 1. novembra 2008 in se konča s kratkim poglavjem Zaključek v decembru 2011. Na spletni strani Jamarske zveze Slovenije je eden od pomembnih zavihkov tudi leksikon, ta definira geslo jamar, to je »človek, ki odkriva, obiskuje in raziskuje jame (iz pretežno neturističnih nagibov); tudi naziv slovenske poljudne jamarske revije.«[1] Šinigoj je podpredsednik Jamarske zveze Slovenije, jamarski reševalec in urednik revije Jamar, zato ne čudi njegovo poznavanje jam, jamarske reševalne službe in izobraževanja jamarskih pripravnikov, katastra slovenskih jam (več kot 13.000 vnosov) ipd., kar je tudi snov nagrajenega romana Kjer veter spi (2020).

Desetnica je nagrada za otroško in mladinsko književnost, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za uveljavljanje izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja. Nagrada se podeljuje za obdobje zadnjih treh let.

Tudi letos je izbor del, ki ustrezajo Pravilniku o nagradi desetnica, pripravila red. prof. dr. Dragica Haramija, o nominiranih delih pa je odločala žirija v sestavi: Magdalena Svetina Terčon (predsednica), Jana Bauer, Igor Bratož, Neli Filipić in Slavko Pregl.

Video portreti nominirank in nominirancev za desetnico 2021

Damijan Šinigoj: Kjer veter spi (zmagovalec) – Če se pisanja zgodbe, ki se dogaja v eni izmed stotin slovenskih jam, loti avtor, ki je tudi sam dolgoletni jamar, bi bilo prav mogoče, da bi bralcem ponudil sicer jamarsko korektno branje, a brez omembe vrednega literarnega naboja. Damijan Šinigoj je v svojem mladinskem romanu Kjer veter spi naredil malce drugače in tako rekoč iz nič, iz preprostega domisleka, da bi mladenko v jamo popeljal jamarski pripravnik in bi se imela fino, spletel pravo pustolovščino. Pravzaprav je tako, da nenadejana in potencialno skrajno nevarna avantura – naredi par. Ob igrivi zgodbi o izzivu, s katerim sta soočena mlada protagonista, je avtor dodal še pripoved o akciji jamarske reševalne službe ob iskanju pogrešanega gozdarja, a ključno je vendar le nekaj – napeta zgodba ponudi najmanj dva srečna konca.

Borut Gombač: Skrivnost lebdeče knjige – Zgodbe Boruta Gombača so očarljive, osupljive, inovativne, nepredvidljive, bralca popeljejo v brezmejnost avtorjeve bogate domišljije, ki jo odlikujeta dovršen izpovedni slog in duhovitost. Nemalokrat avtor v svoji pripovedi suvereno zakoraka na področje nonsensa in s tem vabi bralca, da prestopi okvire racionalnega, da razmisli o lastnem bivanju v svetu, ki si ga delimo z drugimi in drugačnimi. Skrivnost lebdeče knjige je literarna poslastica, ki s svojo večplastnostjo vabi mlajše in odrasle bralce.

Nataša Konc Lorenzutti: Gremo mi v tri krasne – V 12 dneh (in še enem za povrh) se odvije zgodba romana, v katerem avtorica zleze pod kožo – in kako zelo ranljivo kožo! – dvema protagonistoma, Urošu in Valentini. To sta pronicljiva in iskrena prvoosebna pripovedovalca, opazovalca svoje notranjosti, pa tudi stisk ostalih udeležencev, saj so vsi skupaj pod prisilo svojih staršev na Odklopu, taboru v hribih, kjer imajo zgolj naravo, zdravo hrano, pogovor ter druženje – pa nič interneta ali pametnih telefonov, od katerih je večina do njih odvisnih, medtem ko imajo nekateri še pridružene težave – napade panike, motnje hranjenja … To, kar se sprva zdi kot misija nemogoče, se junakoma iz dneva v dan spreminja v proces soočanja samih s sabo, ki pelje v večjo zrelost in sprejemanje drugih. Avtorica se izkaže kot pretanjena opazovalka mladostniških stisk, ki pripovedovalcema posoja svojo žlahtno duhovitost, bralce pa pritegne tudi z verodostojnim opisom sodobnih tegob in težav odraščanja.

Nina Mav Hrovat: Posluh, jazbec gre! – Kratko besedilo v slikanici je duhovita, neke vrste poenostavljena moraliteta, ki s podobami gozdnih živali spregovori o potrebi po iskrenem sodelovanju med vsemi, kljub različnostim in posebnostim. Preizkušnja, ko so živali v resnici kopale pravo jamo drugim in so vanjo tudi zares padle same, je z ne prehudimi bolečinami pripeljala do srečnega konca za vse. Z blago podloženim humorjem je prst, ki je imel namen požugati, spremenila v prst, ki je povabil v prijateljstvo.

Maša Ogrizek: Koko Dajsa v mestu – Maša Ogrizek je ustvarila prepričljiv živalski svet, v njem ne manjka polnokrvnih likov (predvsem iz vrst perjadi), ki nas v humornem tonu in prijetnem ritmu pripovedi popeljejo skozi osem zgodbic. Vse se vrti okoli nergave stare kokoši Koko Dajse, ki s svojim strupenim jezikom (kljunom) in čemernimi pogledi odganja vse po vrsti, sebe pa peha v vse večjo osamljenost. Skozi duhovito pripoved, ki mladega bralca posrka v kokošje dogodivščine, avtorica neopazno opozori tudi na težave, s katerimi se soočajo starejši.

Milan Petek Levokov: Lov za templjarskim zakladom – Dvanajstletni Marko, njegov šestletni bratec Blaž in prijateljica Nika, pa še njena nadvse bistra vrana Pika, so posebni junaki, ki jih avtor zaplete v dih jemajočo počitniško pustolovščino iskanja templjarskega zaklada. Ščepec sreče, malce premetenosti in obilo poguma ter seveda veliko srce so recept za uspeh – ta pa ni le najdba kepe zlata in starega pergamenta, temveč tudi krasno prijateljstvo in obet novih pustolovščin. Roman je napisan v izbrušenem slogu, je humoren in socialno občutljiv, prinaša pa tudi pomembno sporočilo: zakladi in pustolovščine niso nekaj, kar je rezervirano za oddaljene kraje; tudi domači kraji skrivajo bogato zgodovino, za velika odkritja pa je potrebno le radovedno oko in bister um – ter seveda tovarištvo in sodelovanje. Kaj več sploh še potrebujejo mladi bralci?

Andrej Predin: Vesoljčki – Vesoljčki bratov Predin so komplementarna, minimalistična dvojica vizualnega in pripovednega: pripetljaj s srečnim koncem bralca popelje na kratko vesoljsko odisejado, ki sredi težav med zvezdami v nepremagljivo dvojico združi fanta in robotka. Zgodbo, ki odgovarja na univerzalna medgeneracijska vprašanja spremlja slikovna zgodba veselih barv, obrobljena s simpatično, negrozečo temotnostjo vesolja.

Anja Štefan: Imam zelene čeveljčke – Besedila v slikanicah – tudi v delu Imam zelene čeveljčke – Anje Štefan odlikujeta zelo lahkoten in dodelan slog ter vsebina, ki iz korenin najžlahtnejšega ljudskega pripovedništva sega v današnje dni. Tako pravzaprav izstopa iz konkretnega časa in vstopa v trajnost. Očarljiva melodika rim gre zlahka v ušesa, četudi se ob igrivosti in toplini od daleč dotaknejo še kakšne temnejše slutnje. Tudi besedila slikanice Imam zelene čeveljčke se bodo zlahka vključila v bogat opus priljubljenega čtiva Anje Štefan za najmlajše, ki bo kar mimogrede pritegnilo tudi njihove starše.

Janja Vidmar: Elvis Škorc, genialni štor – Elvis Škorc, genialni štor je mladinski roman o odraščanju. Napisan je kot prvoosebna pripoved, s katero na prvi pogled nagovarja bralca. Kasneje pa izvemo, da je namenjena njegovi nerojeni (pol)sestri, da bi ji bilo v življenju lažje kot njemu. Elvis se sooča s težavami, kot so ločitev staršev, skrb za mlajšo sestro Elo, medvrstniško nasilje in zaljubljenost. O svojem življenju govori zelo odkrito, s čimer mu pot skozi življenje poteka lažje. Kljub temu se težave odražajo v njegovi teži, zato ga sošolci imenujejo Bajs. Pri pouku je uspešen, zlasti pri kemiji; všeč so mu poskusi. Težave pa ima v odnosu z vrstniki, ker je nesamozavesten in se ne zna postaviti zase. Besedilo odlikujeta humor in samoironija. Komika je nakazana že v samem naslovu. Elvisa pravzaprav rešuje to, da si upa priznati svoje težave in strahove. Odlika romana je jezik. Avtorica v dialoge vpleta sleng, ki zgodbo še bolj približajo bralcu.