Ljubljan, 11.september 2021 – V seriji Zdravniške zbornice Slovenije Obrazi zdravništva, so se tokrat pogovarjali z zdravnico Nevenko Mlinar, ki spremlja zgodbe bolnih ljudi v idilični Soški dolini že več kot dve desetletji. 

»V naši občni je skoraj tri tisoč ljudi, ki imajo prizadeta pljuča zaradi azbesta pravi zdravnica Minarjeva. Te zgodbe so žalostne in so hude. Zavedanje, da zdaj ti ljudje dihajo zrak, ki prihaja iz sosežigalnice, mi ni dalo več spati,« pojasnjuje odločitev, da je s kolegi pripravila poziv zdravnikov in zobozdravnikov proti nadaljnjemu onesnaževanju srednje Soške doline in ogrožanju zdravja njenih prebivalcev.

»Pokojni profesor nas je učil, da je človek kriv tudi za tisto, česar ne naredi. Se pravi, da če sem vedela, da je zdravstveno stanje slabo in da se nisem potrudila in bila aktivna v tem smislu, bi si celo življenje očitala, da nisem na pravi strani zgodbe,« utemeljuje, zakaj je pomembno, da se je zdravstvena stroka tudi javno oglasila z opozorilom odgovornim, naj sprejemajo pametne odločitve v prid naravi in ne samo kapitalu. Njeno delo je postalo tudi prizadevanje, da bi živeli v bolj čistem okolju.

Zdravnica dobro pozna zdravstveno stanje prebivalcev v okolici cementarne v Anhovem, saj je v ambulanti v Desklah zaposlena že od leta 1994, pred tem pa je iste paciente zdravila v obratni ambulanti podjetja. Splošni zdravnik v manjšem kraju se z leti podrobno spozna s celotnim okoljem. »Danes sem doživela nekaj zanimivega, ko je prišel moj pacient, ko sem šla na požirek kave, in stekel za mano in rekel, dohtorca, samo nekaj vam moram pokazat. Jaz sem mislila, da mi bo pokazal izvid ali kaj takega. Je pokazal fotografijo na telefonu in rekel, to je moja mama, stara preko sto let, in to je moja vnukinja. On je bil tako vesel, da mi je to pokazal, da sem videla, kaj je v njegovem življenju pomembnega,« pripoveduje v koncesijski ambulanti v Desklah.

»Ne, vsak dan se ne počutim dobro, ko grem v službo. Ampak vesela sem, da se mnogokrat dobro počutim, da grem z veseljem v službo, da se počutim dobro, da lahko pomagam ljudem,« nadaljuje Nevenka Mlinar. Tudi v njeni ambulanti se delo ne konča, ko zapusti ordinacijo. »Ne samo, ko odložim haljo, tudi ponoči se včasih spomnim, tam bi lahko naredila več in še kaj pomagala. In to naslednjič uresničim,« pove. Če ne bi bila zdravnica, bi pisala knjige in slikala slike. Pa vendar pove, da je bila odločitev za zdravniški poklic prava. »Nikoli mi ni žal, da sem se odločila za medicino. Nikoli mi ni žal, da sem se odločila za splošno medicino,« zaključi svoj pogled v seriji Zdravniške zbornice Slovenije  – Obrazi zdravništva zdravnica Mlinarjeva.