Morda niste vedeli!? – Kako so dvorni norci zabavali ruske carje

Moskva, 11. februar 2022 – Dvorni norci in pritlikavci niso zabavali samo evropskih kraljev. Priljubljeni so bili tudi na dvoru ruskih carjev.

Na poroki Anne, hčerke Petra Velikega, in Karla Friderika, vojvode Holstein-Gottorpskega leta 1725, so goste zabavali pritlikavci.

“Iz paštete, ki so jo postavili na nevestino mizo,” opisuje poroko nemški plemič Friedrich Berchholz,” je z nenavadno spretnostjo skočil zelo majhen in čeden pritlikavec, oblečen v lakaja, in držal steklenico in kozarec za zdravje kraljeve neveste. In iz druge paštete, ki je stala na ženinovi mizi, je hkrati skočila lepa pritlikavka, oblečena v pastirico, ki je po globokem priklonu Njegovi Visokosti in po priklonu vsej družbi zaplesala okoli paštete.”

Toda od kod se je v evropski državi, kot je bila Rusija leta 1725, pojavila takšna zabava? Začel jo je car sam, saj je imel tudi on v otroštvu svoje pritlikavce. V predpetrovskih časih so imeli tudi na dvoru moskovskih carjev razne norce in čudake in pogosto so morali prenašati ponižanje, ki je bilo hujše kot skočiti iz torte.

Dvorni in sveti norci – kakšna je bila razlika?

Dvorni norci so se pojavili v Rusiji pod Ivanom Groznim. Možno je, da je prvi ruski car poskušal posnemati Henrika VIII. (1491-1547), na čigar dvoru sta živela norca Will (Sommers) in Jane Foole, celo upodobljena skupaj z monarhom na njegovem slavnostnem portretu. Sommers je bil na dvoru prava ikona: kralja je lahko nagovoril neposredno in ga v šali posvaril pred nerazumnim zapravljanjem in drastičnimi dejanji. Pozneje se je celo udeležil kronanja angleške Elizabete I. V moskovskem carstvu dvorni norci nikoli niso igrali takšne vloge – pripadala je “svetim norcem”.

Vasilij Blaženi je carja lahko poklical z pomanjševalnim imenom “Ivaška” in car v odgovor ni ukazal usmrtitve svetega norca. Verjeli so, da Bog govori skozi usta blaženih. Šaljivci pa so bili precej posvetni, z lastnim življenjem izven “poklica” dvornega norca. Celo knez Rurikovič, ki je bil zaradi političnih razlogov potisnjen na sramoten položaj, bi lahko bil norec pod Ivanom Groznim.

Knez Josif Gvozdev-Rostovski je sprva služil v carski vojski, nato pa je postal dvorni norec in so ga imenovali “Osip Gvozd” (“Osip žebelj”). Zgodovinar Nikolaj Karamzin poroča, da ga je car, “nezadovoljen z neko šalo, polil s skledo vroče juhe. Ubogi norček je zavpil in hotel pobegniti: Ivan ga je nato zabodel z nožem.” Povabljeni angleški zdravnik je le omenil Gvozdevovo smrt, na kar je “car zmajal z glavo, mrtvega norca označil za sramotnega psa in se še naprej zabaval.” V tem primeru je car Ivan zagrešil seveda politični umor – vemo, da je odstranil veliko knezov in bojarjev, ki se niso strinjali z njegovo politiko. Znano je bilo, da je enkrat drugemu bojarju odrezal uho; in nekoč je z ostro konico palice zabodel drugega dvorjana v nogo. S svetim norcem in dvornim norcem običajno niso ravnali na tak način.

Na dvoru Ivana Groznega so carja in njegove goste zabavali skomorohi, umetniki iz poganskih časov, ki jih pravoslavna cerkev ni mogla prenašati. Nosili so smešne obleke in maske, uprizarjali komične skeče, dresirali medvede, igrali na činele, tamburice, domre, trstenke in gusli (ruske citre). Kot je zapisal Samuel Collins, zdravnik carja Alekseja Mihajloviča: “Vzemite nekaj sov, nekaj škorcev, nekaj lačnih volkov, sedem prašičev, veliko mačk z mačkoni in naj vsi skupaj zapojejo.” Tako so za evropsko uho zvenela glasbila skomorohov.

Vendar je v 17. stoletju od skomorohov ostala le glasba: prvi Romanovi so bili pobožni carji in niso dovolili plesov in mask v svojih palačah. Na dvoru so ostali samo glasbeniki: “guslarji, domrarji in goslači” so igrali v času vladavine Mihaila Fjodoroviča med pogostitvami v palači, “ves dan in vse do večera”. Pod carjema Mihailom in Aleksejem so se v moških prostorih kraljevih palač, kjer so pogosto sprejemali tuje goste, pojavljali tudi evropski glasbeniki, na primer organisti. Toda pritlikavci in čudaki so še naprej živeli v globinah kraljevih palač skozi vse 17. stoletje.

Peter Veliki in njegovo navdušenje nad pritlikavci

V Petrovi Rusiji so pritlikavci še naprej živeli z ruskim plemstvom in carji. “Seznam prtilikavcev v Moskvi”, sestavljen leta 1710, kaže, da sta dva pritlikavca pripadala carici Praskovji Feodorovni (ženi Ivana Aleksejeviča, Petrovega polbrata) in carici Marfi Matvejevni (ženi pokojnega carja Fjodorja Aleksejeviča). Pritlikavci so živeli tudi v domovih bojarjev Šejn, Saltikov, Prozorovski, Hovanski, Apraksin, Nariškin – vse te družine so pripadale staremu moskovskemu plemstvu. Skupno je bilo v Moskvi leta 1710 34 domačih pritlikavcev.

Pritlikavci so spremljali tudi malega carjeviča (princa) Petra, ki je bil v prvih letih svojega življenja vzgojen v starih moskovskih tradicijah.

Pritlikavci so bili prvo “spremstvo” malega carjeviča. Ko je odrastel, so pritlikavci postali prvi vojaki njegove vojske, iz katere sta kasneje nastala slavna Izmajlovski in Preobraženski polk. Tudi v precej resnih manevrah Kožuhova leta 1694 je sodelovala skupina 25 pritlikavcev, oblečenih v drobne pisane uniforme.

Ko je Peter dopolnil devet let, mu je njegov starejši brat, car Fjodor Aleksejevič, podaril dvornega norca Komarja (rojenega Jakim Volkov), ki je pozneje po legendi rešil carja med uporom moskovskih strelcev (carske straže) leta 1682. Novembra 1710 je car Peter organiziral poroko pritlikavcev – Komar se je poročil s pritlikavko carice Praskovje Fjodorovne. Malo pred poroko je Peter izdal poseben odlok: “Pritlikavce, samce in samice… je treba iskati po vsej Rusiji in jih poslati v Sankt Peterburg.” Ukazal je tudi izdelati ustrezne obleke za vse te pritlikavce: “Kaftane in spodnje majice iz finega, barvnega blaga, z zlato pletenimi obrobami in gumbi, ter meči in klobuki; in nemške nogavice in čevlji; za ženski spol – črna obleka in spodnje perilo ter kakršnokoli oblačilo elegantnega in dostojnega izgleda.” Tako je car zbral svoje goste na “miniaturno” poroko.

Na poročni dan se je par poročil v skladu s pravoslavnim obredom. V slovesnem sprevodu do cerkve so sodelovali sam car, več ministrov in bojarjev – ter modna procesija 72 pritlikavcev, vseh oblečenih v najlepša oblačila. Ko so prišli domov na praznovanje, so “pritlikavci, razkošno in bogato oblečeni v evropska oblačila” zasedli več majhnih mizic sredi dvorane, medtem ko so se Peter in njegovi gostje posedli ob stenah, da bi lahko opazovali vse – pojedino, ples pritlikavcev in nato še boj pritlikavcev (po možnosti vnaprej dogovorjen, saj je imela večina palčkov igralske izkušnje). Morda bi se danes komu ta dogodek zdel nenavadno divji, toda Petrovim gostom, vključno z danskim odposlancem Justom Juelom, ki je opisal celoten dogodek, v dogajanju ni bilo nič nenavadnega: “Kakšni poskoki, zvijanja in grimase so bili, to si je nemogoče predstavljati!” je navdušeno zapisal danski odposlanec. “Vsi gostje, še posebej car, se niso mogli nehati zabavati in so se ob pogledu na zmešnjavo in grimase teh 72 grdih mož in žena skoraj kotalili po tleh od smeha.”

To ni bila edina norčevska poroka, ki jo je pripravil Peter. Leta 1695 je priredil poroko enega od svojih dvornih norcev, Jakova Turgenjeva. Poroke so se udeležili pravi bojarji in drugi visoki uradniki. Jahali so “na bikih, na kozah, na prašičih in na psih in nosili smešne obleke, v kupih brkov, v plešastih kapah, v pobarvanih plaščih, prešitih z mačjimi tacami in veveričjimi repki, v slamnatih škornjih, z mišjimi rokavicami, v slamnatih klobukih”.

Iz teh oblek je razvidno, da je glavni načrtovalec porok, car Peter, odlično razumel rusko kulturo smeha in si je veliko izposodil iz poganskega obreda Svjatki, starega ruskega poganskega praznika. Svjatki je stari ruski poganski obred prehoda iz enega leta v drugo, ki so ga praznovali po zimskem solsticiju. Igre Svjatki so zato tradicionalno parodirale obrede prehoda, kot so poroke in pogrebi. Znano je bilo tudi, da je car Peter priredil tudi pogreb pritlikavcev.

1. februarja 1724 se je zgodil pogreb norca Komarja (Volkova) – 14 let po njegovi slavni poroki. Pogrebno slovesnost je opravil “majhen duhovnik, ki je bil zaradi svoje majhne rasti namerno izbran za to procesijo”. Pokojnika so nosili v majhni krsti, postavljeni na majhne sani, ki so jih vlekli poniji in vodili dvorni paži, mladi fantje iz plemiških družin. V pogrebni procesiji so bile vrste pritlikavcev, ki so jih vodili pritlikavi “maršali” z velikimi palicami v rokah, višjimi od samih “maršalov”. V popolnem nasprotju je na obeh straneh procesije “hodilo približno 50 ogromnih stražarjev z gorečimi baklami v rokah”. V procesiji je sodeloval tudi sam car, skupaj s knezom Menšikovom, vendar nista bila v žalnih oblačilih – ker se je Peter očitno ponovno zabaval: med drugim je osebno vrgel pritlikavce v ogromne sani, v katerih naj bi jih odpeljali na pogrebno slovesnost.

To je bila zadnja zabavna slovesnost, v kateri je sodeloval Peter. Po njegovi smrti, pod kasnejšimi vladarji in zlasti pod Anno Ivanovno, ki je bila tudi vzgojena v moskovskih tradicijah, so bili na dvoru še vedno prisotni pritlikavci in dvorni norci. Pod Anno Ivanovno se je zgodila poroka dvornega norca Golicina in dvorne norice Buženinove, med katerim sta morala mladoporočenca prenočiti v ledeni palači. Po Anini vladavini pa so dvorni norci v Ruskem imperiju postali relikt preteklosti./LN/Vir: Russia Beyond 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s