Ljubljana, 17. maj 2022 – Vlada je razglasila, da 17. maja v Sloveniji obeležujemo nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih merilh, in sledila naporom za preprečitev ponovitve najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine.

Na dan 17. maja 1942 se je zgodil tudi prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov, ko so komunistični partizani (op. a. niso bili vsi partizani komunisti oz. vsa partizanska gibanja komunistična)  v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb med njimi 24 otrok, povečini pripadnike slovenskih Romov. Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev, povzročitelji so znani.

Komunistično nasilje so operativno usklajevali posamezniki, ki so bili pred drugi vojno v takratni Sovjetski zvezi (danes Rusiji), na specializiranih boljševističnih akademijah izšolani za množično uničevanje političnih nasprotnikov, vse pa zato, da so si nasilno utirali pot na oblast in prilaščali kapital ter materialne dobrine premožnih meščanov, industrialcev, razumnikov ter premožnih kmetov. Na tej akademiji v Moskvi so predavali tudi slovenski poklicni revolucionarji, tovariši Josip Broz-Tito, Kardelj, Regent, Bebler, Maslarič.

Zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15 tisoč oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije.

POSKUSI POPRAVE KRIVIC IN SPOMINJANJE NA ZLOČINSKO IDEOLOGIJO

Republika Slovenija je v procesih tranzicijske pravičnosti nekaterim svojcem umorjenih izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala, raziskanih in urejenih je dobršen del prikritih morišč in grobišč, slovenske žrtve so večinoma poimensko popisane.

SPOMINJANJE NA NESPREJEMLIJVO IDEOLOGIJO DRUGOD PO EVROPI

Mnogo pred Slovenijo, pa so dan spomina na žrtve komunističnega nasilja uvedle že druge države, ki so prav tako trpele pod jarmom komunističnih diktatorjev ter tudi sama Evropska unija.

EVROPSKA UNIJA –  23.avgusta, tako praznujemo t.i. dan črne pentlje “black ribbon day”, katerega je razglasil Evropski parlament in na katerega se spominjamo žrtev totalitarnih režimov nacizma in komunizma.

2. aprila 2009 Evropska unija sprejme resolucijo s katero obsodi vse totalitaristične režime – komunizem, nacizem in fašizem. Povezava do resolucije – https://www.europarl.europa.eu/…/TA-6-2009-0213_SL.html

POLJSKA – 1.marca Poljaki praznujejo dan “prekletih vojščakov” to je bila podtalna vojska, ki se je borila proti komunistom od leta 1944, pa vse do šestdesetih let 20.stoletja. Umrlo jih je vsaj 50.000.

MADŽARSKA – 25. februarja Madžarska praznuje dan Žrtev komunistične diktature

–  23. oktobra Madžarska praznuje dan vstaje proti komunizmu, ko so se Madžari uprli komunističnim Sovjetom.

ČEŠKA – 27.junija se na Češkem spominjajo žrtev komunističnega režima, ko so v montiranih sodnih procesih komunisti na Češkem morili svoje politične nasprotnike.

ROMUNIJA – 25. februarja se v Romuniji spominjajo žrtev komunizma in tega, da je marksistična ideologija dala podlago za genocid.

LITVA, LATVIJA IN ESTOBIJA – 25. marca se baltske države (Litva, Latvija, Estonija) spominjajo izgona svojih prebivalcev v notranjost Sovjetske zveze, v poskusu komunističnega kulturocida in genocida teh narodov.

UKRAJINA –  28. novembra se v Ukrajini spominjajo Holodomora, poskusa genocida in izbrisa ukrajinskega naroda z izstradanjem, kar so izvedli komunistični Rusi.

KITAJSKA – 4. junija se svet spominja žrtev, ki so padle na pekinškem trgu Tiananmen na Kitajskem, ko je komunistična Kitajska zatrla pro-demokratično kitajsko študentsko gibanje ter pobila tisoče ljudi.

SLOVENIJA – Od 17.maja 2022, kot že zapisano, tudi Slovenija spominja žrtev komunističnega nasilja, tako umorjenih, kot zaprtih, izseljenih in drugače trpinčenih ljudi, ki so zaradi svojega prepričanja ali pa imetja postali žrtve utopičnega komunističnega enoumja in pohlepa.

V vseh navedenih državah (ne samo teh, tudi drugje po svetu – Kuba, Venezuela…), ki so trpele pod komunistično diktaturo in terorjem, tako najdemo spomenike ter inštitucije, ki se ukvarjajo s tem zgodovinskim obdobjem in skrbijo, da se resnica ne pozabi oz. ne zatre. Je pa res, da je še danes lažje postavljati spomenike, kot pa spreminjati v dostojne državljane, manj številne nacificirane in bolj številčne sovjetizirane posameznike, ki jih je še veliko in ki so jih že v rani mladosti vzgajali in pripravljali na družbo, ki se je izcimila v tragično utopijo. In to v obeh primerih!/Objavo pripravili: Marko Lavrenčič/Foto: arhivski dokumenti/