Ljubljana, 26. maj 2022 – Novi mandatar Slovenije Dr. Robert Golob obljublja, da bo s svojo ekipo vodil v smeri, da bi Slovenija čimprej dosegla 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. No, kdaj se bodo te njegove sanje uresničile, Golob ni napovedal. Pravi pa, da Slovenija ne bo dežela hlapec in podjetnikom predlaga (napotek Levice) takšno lastniško strukturo, da ta vključiti v podjetjih tudi delavce.  Ob tem pa, tako Golob, kot njegov »svetovalec« ne razkrijeta kako si to udeležbo v podjetjih prestavljata. Da pri delitvi dobička zagotovo, kako pa naj bi bilo v primeru izgube podjetja, v katerem naj bi bili delavci »udeleženi«, pa nimata ne predloga in ne odgovora.

Pa se vrnimo k dodani vrednost 100.000 evrov na zaposlenega. Velja vedeti, da je poglavitna težava Slovenije ta, da bi dosegla višjo dodano vrednost (ta je za leto 2020 znašala 47.161 evrov na zaposlenega), da se Slovenija v obdobju svoje samostojnosti ni in ni znala odrezati od popkovine z Balkanom, predvsem pa se iz trgov juga in delavne sile »osamosvojiti«. Res je, da je bil Balkan nekoč za Slovenijo zaposlitvena oaza za balkansko delovno silo, ki je bila morda ustrezna za socialistično gospodarstvo a ne gospodarstvo prihodnosti, ki bi doprinesla k učinkom Golobovim sanjam, da bi v Sloveniji dodana vrednost dosegla raven 100.000 evrov na zaposlenega.

Ker se ve, da vse dosedanje vlade samostojne Slovenije (prav vse) niso, bolje rečeno, se niso hotele, gospodarstvo usmerjati tako, da se bi to moralo odpovedati povprečni delovni sili, tudi z Balkana, je nižja kvalifikacijska raven delovne sile, pač onemogočala spremembe strukture gospodarstva, ter s tem višjo dodano vrednost.

No, da ne bo pomote, na ustrezno izobrazbeno strukturo ni vplival le »uvoz« delovne sile z Balkana, ampak tudi domača delovna sila, ki je po izobrazbeni strukturi neprilagojena, bolje rečeno, še vedno šolana po principih socializma (vsak se šola, kar si vtepe v glavo, a nato, ne izpolnjuje pogojev iskane delovne sile s strani delodajalcev) in ne naprednega razvojno usmerjenega kapitalizma.

Naj omenimo le en sektor, ker je pustil trajne posledice, da še dolgo ne bo mogoče izpolniti Golobovih sanj, in sicer je to gradbeništvo.  Znano je namreč, da se je po razpadu gradbenih velikanov (SCT, SGP Ajdovščina, Kraški zidar, Vegrad, Gradis…) na tisoče gradbenih delavcev prelevilo v t. i. gradbene podjetnike, ki so milo rečeno gradbeni sektor zapeljali v smer brez ustreznega strokovnega učinka oz. gre za  neučinkovit sektor, ki ni razvojno naravnan, kar pomeni, da nikoli ne bo mogel zagotoviti sanjane dodane vrednosti na delavca.

Osnova za to trditev pa je ta, da slovensko gradbeništvo (to so podatki o številu zaposlenih v tem sektorju – Vir: SURS) zaposluje, preveliko neprimerne izobražene delovne sile, ki pa je ob tem, tudi zaradi tega, še izkoriščana s strani t. i. novodobnih gradbenih podjetnikov. Slednje pa učinek donosa še bolj zavira.

Tu velja omeniti tudi tajkunsko pokradene in uničene tovarne v zadnjih 30 letih od Lendave do Izole in od Jesenic do Ljubljane. Nekoliko manj pa od Ljubljane do Novega mesta.

In zdaj smo tam, ko novi PV obljublja sprememba in sicer višjo dodano vrednosti.

Dr. Golob pravi, da je treba dvigniti dodano vrednost na zaposlenega na 100.000 evrov, kar je napovedal pred volitvami. Je pa res, da Golob ni povedal in ne napovedal, kdaj naj bo to s svojo ministrsko ekipo uresničil.

Logično, ker ve, da to kar sanja ni uresničljivo, tudi v dveh mandatih njegove vladavine, kot napoveduje. Čas bo pokazal, da je eno realnost in drugo sanje.

Kako je že dejal leta 1991 njegov podpornik za ustoličenje? Tako: “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.”

Pa še to! O tem, kako bosta Golobu pomagala Luka Mesec in Tanja Fajon, da bo ta dosegel, kar sanja, pa ne bi ugibali./Pripravil: J. Temlin/Foto: Arhiv LN/