Rusija, 31. julij 2022 – Pot do ruskega prestola je bila vedno neizprosen boj med tistimi, ki so ga želeti osvojit. A jih je bilo veliko tudi takšnih, ki so bili nasilno odstranjeni, oz. niso preživeli svoje tako ali drugače priborjene vladavine. To je primer sedmih krutih in nasilnih umorov ruskih vladarjev in pretendentov za vladni prestol, ki so bili nasilno odstranjeni.

Fjodor II. ruski car – zadavljen – Ko je leta 1584 umrl car Ivan Grozni, je zapustil samo enega naslednika, ki je imel bodisi določeno stopnjo intelektualne prizadetosti bodisi zaradi svojega pobožnega značaja preprosto ni bil sposoben vladati državi.

Ruski prestol je dejansko zasedel Boris Godunov, dedičev regent, ki je postal dejanski car. Ker ga je pokojni car, ki ni zapustil sposobnih dedičev, dobro poučil v vseh stvareh, je Godunov vložil v izobrazbo in izkušnje lastnega sina na področju umetnosti vodenja države.

Ko je Boris Godunov leta 1605 umrl, je njegov 16-letni sin Fjodor postal ruski vladar. Kljub očetovim prizadevanjem je Fjodor II. vladal v ozračju izdajstva in na prestolu ostal le nekaj več kot mesec dni. Kmalu se je Rusija znašla v obdobju politične nestabilnosti, znanem pod imenom smuta ali “nejasno obdobje”. V Moskvi se je pojavil carski slepar, znan kot Lažni Dmitrij I., ki je strmoglavil Fjodorja II. z lažnim izgovorom, da je preživeli sin Ivana Groznega.

16-letni vladar je bil zadavljen skupaj s svojo materjo. Na njegovem truplu, ki je bilo razstavljeno na ogled množici, so bile vidne sledi nasilnega boja. 

Lažni Dmitrij I. – razkosan na svoji poroki – Seveda je imel uzurpator ruskega prestola veliko sovražnikov med vplivnimi ljudmi. Kaos na moskovskih ulicah, ki ga je povzročilo pretirano slavje, ki je ušlo izpod nadzora med njegovo poročno slovesnostjo s poljsko plemičko, se je izkazal za odličen trenutek, da so zarotniki, nezadovoljni s stanjem stvari, izvedli državni udar proti novemu carju, za katerega so menili, da je nezakonit.

17. maja 1606 je veliko število bojarjev in oboroženih preprostih ljudi vdrlo na Rdeči trg in v prostore nezakonitega carja. Prestrašeni vladar je skušal pobegniti in skočil skozi okno sobane na pločnik, zaradi česar je bil hudo poškodovan. Množica je ranjenega vladarja vseeno ujela in ga razkosala do smrti. Njegovo truplo so odvlekli na Rdeči trg, mu slekli oblačila, mu v usta vtaknili cev in mu na prsi namestili masko.

Moskovčani so truplo dva dni zasmehovali, nato pa so ga pokopali za vrati Serpuhova na starem pokopališču. Ko so se začele širiti govorice o čudežih nad njegovim grobom, so njegovo truplo ekshumirali in sežgali v pepel, ki so ga nato zmešali s smodnikom in izstrelili iz topa.

Ivan Dmitrijevič – obešen pri treh letih – 16. decembra 1614 je izvršilec kazni okoli vratu triletnega dečka obesil vrv. Trenutek za tem je otrok obvisel v zraku. Sodobniki so trdili, da se vrv ni zategnila okoli dečkovega vratu, ker ni bil dovolj težak. Zato naj bi otrok umrl šele nekaj ur pozneje zaradi podhladitve.

Ta tragična usoda je bila posledica poskusa njegove matere, soproge dveh nezakonskih pretendentov za prestol in aktivne udeleženke številnih političnih kriz v t.i. “nejasnem obdobju”, da bi Ivana ustoličila kot zakonitega dediča kljub nedavni izvolitvi Mihaila I. na ruski prestol in vzpostavitvi dinastije Romanovih.

Ivan VI. Ruski – pri enem letu starosti zaprt za vse življenje, nato ubit v ujetništvu – Ko je Elizabeta, druga najstarejša hči carja Petra Velikega, z državnim udarom zasedla ruski prestol, je najmlajšega ruskega monarha odstavila z oblasti. Ivan VI. je izgubil prestol pri enem letu starosti.

Otrok so poslali iz prestolnice in preostanek življenja je preživel v ujetništvu pod stalno grožnjo smrti, saj je bilo stražarjem naročeno, naj dečka ubijejo na kraju samem, če bi ga slučajno poskušali osvoboditi ali bi se pojavil takšen namen.

Otroku so odvzeli identiteto, možnost socializacije in celo ime: celo paznikom je bilo prepovedano govoriti z “brezimnim”, kot so otroka imenovali.

Ivanovo trpljenje in njegovo življenje sta se nenadoma končala 5. julija 1764, ko je častnik carske ruske vojske izvedel za ujetnikovo identiteto in poskušal osvoboditi strmoglavljenega carja ter ga vrniti na oblast. Stražarji v trdnjavi Šlisselburg so ravnali v skladu s svojimi zloveščimi navodili in mladega carja usmrtili takoj, ko so izvedeli za zaroto.

Pavel I. – pretepen in zadavljen v svoji spalnici –  V noči z 11. na 12. marec 1801 so se vrata, ki so vodila v carjevo spalnico v Mihajlovskem gradu v Sankt Peterburgu, odprla in vanjo je vdrlo 12 zarotnikov. Razjarjeni, ker se car ni hotel odpovedati prestolu, so ga napadli ter vladarja države pretepli in zadavili do smrti.

Aleksander II. – razstreljen z bombo – Teroristi in revolucionarji so ruskega carja Aleksandra II. v času njegovega vladanja poskušali ubiti kar enajstkrat. Uporabljali so pištole, revolverje, zaloge dinamita in ročne bombe. Cesar je imel srečo, da se je izognil vsem kroglam in le za las ušel vsem eksplozijam, razen eni.

Po desetih neuspelih poskusih atentata z različnimi orožji so se teroristi odločili za bombe, ki naj bi jih vrgli v carjevo kočijo. 1. marca 1881 je član tajne organizacije Narodna volja vrgel bombo v carjevo kočijo. Toda Aleksander II. je preživel tudi tokrat. Ker je želel govoriti s pridržanim teroristom, ni zapustil kraja in se izpostavil novemu napadu sostorilca.

Drugi terorist je vrgel bombo carju pod noge in eksplozija je oba smrtno ranila. Aleksandru II. so bile odtrgane noge. V brezupnem stanju so ga prepeljali v Zimsko palačo, kjer je nekaj minut pozneje umrl.

Nikolaj II. – usmrčen z ustrelitvijo – Zadnjega ruskega carja so v noči s 16. na 17. julij 1918 usmrtili z ustrelitvijo v kleti Ipatjevega doma v Jekaterinburgu. Usmrčena je bila tudi njegova ožja družina – žena Aleksandra in njunih pet otrok.

Čeprav so nekateri boljševiki načrtovali odprto sojenje nekdanjemu carju, je o usodi zadnjih članov kraljeve družine gotovo odločala nevarnost protirevolucionarne zarote, ki bi osvobodila abdiciranega monarha in morda celo obnovila njegovo oblast./Povzeto po spletni strani Russia Beyond/