Slovenija, 13. avgust 2022 – Po svetu naj bi več kot ena milijarda celotne svetovne populacije, še vedno sooča s pomanjkanjem vode in omejenim dostopom do čistega vira vode. Znano je, da je voda potreba vsakega posameznika, saj je bistvenega pomena za življenje, in zato mora to biti človekova pravica.

Organizacija združenih narodov je pravico do vode kot temeljno človekovo pravico opredelila šele leta 2010. Temu pa je v letu 2016 sledila Slovenija, ko je v svojo Ustavo zapisala neodtujljivo pravico do pitne vode in tako uradno potrdila obstoj te človekove pravice.

In? Težava je ta, da po osmih letih, ko imamo Slovenji v ustavo zapisano neodtujljivo pravico do pitne vode tisti, ki s tem življenjsko pomembnim virom upravljajo, ali niso prebrali, kaj piše v ustavi, ali pa svojim nestrokovnim in nedoslednim delom ljudem kršijo ustavno jim pripadajočo pravico.

Lahko bi razpredali, da stvari niso urejene. A, ker se ve, da Slovenija sodi med države, ki zakonsko uredi stvari, nato se tisti, ki zakonsko obvezo morali uresničiti, to enostavno spregledajo. In kar je še najhuje, je to, da jih zato nikoli ne doletijo nikakršne sankcije.

Še več, v Sloveniji imamo različne kvazi varuhe človekovih pravic, pa vode pa ustavnih pravic, a ti so predvsem prenašalci nekih javnih ropotanj brez učinka, čeprav so vsi preko svojih ŽR, od katerih se »hranijo«, te povezali z državno blagajno, kar je poglavitni učinek njihovega delovanja.

Zato smo se za uvod te teme odločili, da objavimo le dejstvo, kar je bilo sprejeto lete 2016 in kaj je zapisano v Ustavo, da bi tako »urejeno« in človeku tako »prijazno« države, da se je po osmi leti sprejetja Ustavnega zakona spremenilo zelo malo.

V uradnem dokumentu piše tako:

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2010 opredelila pravico do vode kot temeljno človekovo pravico.1 Sedaj se je z vpisom neodtujljive pravice do vode v Ustavo njenim ciljem pridružila tudi Slovenija.

Ustavni zakon o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 25. novembra 2016, objavljen pa je bil v Uradnem listu RS, št. 75/2016.

»V Ustavo vnesen 70.a člen določa, da ima vsakdo pravico do pitne vode, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države ter da služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev ter v tem delu niso tržno blago.
V Ustavi je odslej zapisano tudi, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.

 Prvi odstavek nalaga državi in posredno občinam, da se vsakemu prebivalcu Republike Slovenije v skladu z infrastrukturo (dostop do omrežja, javni in vaški vodovod, dovoz pitne vode ipd.) zagotovi pitna voda. Na odročnih krajih, osamljenih zaselkih in kmetijah v goratih in hribovitih predelih prebivalstvo s samooskrbo prevzame dolžnost občin in države pri zagotavljanju pravice do pitne vode. Obveznost zagotavljanja ne velja na nepremičninah, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za pridobitev vodovodnega priključka. Besedilo določbe drugega odstavka izključuje lastninski koncept vodnih virov: s tem se vsi vodni viri zaščitijo pred privatizacijo.

Država z vodnimi viri zgolj upravlja, seveda pa s tem nase prevzema tudi njihovo zaščito. Oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za potrebe gospodinjstev ni tržna dejavnost in je izvzeta iz tržnih pravil in notranjega trga Evropske unije.2 To pomeni tudi, da oskrbo z vodo izvaja obvezna gospodarska javna služba.

Z opredelitvijo pravice do vode kot temeljne človekove pravice pa nase sprejemamo dolžnost in jasno zavezo ohraniti naravne vire, med katere sodijo tudi slovenske vode in vodni viri, zanamcem. Da bodo vodni viri služili trajnostno oskrbi prebivalstva, pomeni sprejemati ukrepe, ki bodo naslednjim rodovom omogočili dostop do kakovostne pitne vode, zato je nujno treba preprečevati in zmanjševati onesnaževanje, varovati okolje ter preventivno delovati«.

A je treba kaj dodati? Ne! Vse je zapisano in veliko tega – ZELO VELIKO – neuresničenega. No, tako je v edini državi na svetu, kjer je voda vpisana, kot neodtujljiva ustavna pravica, a si te pravice državljani, kot vse kaže, nočejo izboriti na sodišču, ki to njihovo pravico varuje. Čas bi že bil, da se nekdo »zbudi« in državne birokrate in politike, povpraša, ali poznajo ustavo. /JT/Foto: LN