Slovenija, Ljubljana, 2. marec 2026 – Minili sta več kot dve leti od nakupa stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani. Kot se ve, je bila pogodba za nakup podpisana 28. decembra 2023, kupnino pa je prodajalec prejel že dan kasneje, 29. decembra 2023, torej na zadnji plačilni dan minulega leta.

Afera je bila razkrita, politična odgovornost je bila formalno sprejeta – ministrica Dominika Švarc Pipan je odstopila – in s tem se je zgodba za javnost očitno zaključila. Vsaj tako se zdi.

Toda stavba stoji še vedno tam. Ne kot rešitev prostorske stiske pravosodja, temveč kot razpadajoč spomenik davkoplačevalski pozabljivosti in milo rečeno neetičnega ravnanja politikov.

Država je za objekt odštela približno 7,7 milijona evrov javnega denarja. Naročena je bila analiza, izdelana po naročilu Ministrstva za pravosodje, ki je jasno pokazala, da objekt v obstoječem stanju ni primeren za predvideno rabo.

In potem – nič. Brez časovnice, brez javnega sklepa, brez jasnega odgovora, kaj bo z zgradbo in kdo nosi odgovornost za nastalo stanje.

To ni več afera. To je stanje.

Politike je mogoče razumeti. Pred volilnimi datumi si nihče ne želi obujati primerov, ki kažejo na nesmotrno porabo javnega denarja. A težava je globlja. Ne gre za to, da bi politika hotela pozabiti. Gre za to, da lahko pozabi, ker ve, da ji bo to dopuščeno.

In tu pridemo do neprijetnega dela zgodbe. Davkoplačevalci nismo zgolj pasivni opazovalci. Ko sprejmemo, da se po aferi ne zgodi nič – ne prodaja, ne sanacija, ne odgovornost – pravzaprav potrjujemo, da je takšno ravnanje sprejemljivo. Molk ni nevtralen. Molk je soglasje.

Pogosto slišimo očitek, da bi morali mediji na takšne primere vztrajneje opozarjati. A mediji niso policija, niso tožilstvo in niso sodišče. Njihova naloga je razkritje, ne pa izvrševanje odgovornosti. Ko je zgodba razkrita, mora slediti pritisk institucij in javnosti. Če tega ni, afera ne propade – potihne.

Danes na Litijski 51 ne vidimo pravosodne prihodnosti, temveč posledico sistema, v katerem se javni denar lahko porabi brez jasnega epiloga. Stavba razpada, njena vrednost strmoglavo pada, vprašanja pa ostajajo brez odgovorov.

Za konec velja omeniti še en, na videz nepovezan primer, ki nima nič skupnega z znamenito razpadajočo zgradbo na Litijski 51. To je nakup 13.000 računalnikov v vrednosti 6,5 milijona evrov. To število predstavlja opremo za približno 500 razredov (če je v razredu 25 učenk in učencev) osnovnih šol. Tudi tu je javnost ostala brez jasne slike o učinkih in smiselnosti porabe. Ne gre za primerjavo oseb, temveč za vzorec. Veliko denarja, malo razlage, še manj odgovornosti.

Litijska 51 ni preteklost. Je sedanjost. In vprašanje ni, zakaj politiki ravnajo tako, kot ravnajo. Pravo vprašanje je, zakaj jim vedno znova dovolimo, da politiki razmetavajo davkoplačevalki denar brez odgovornosti – v tej tako “urejeni pravni državi”. Zato velja jasno zapisati – Litijska 51 je afera, ki ni izginila – samo pozabili smo jo. Kaj pa, če bi se nam spomin povrnil 22. marca?!/J. Temlin/ Foto: Janez Temlin/