Ljubljana/Dunaj, 8. november 2026 – Ko vsako jutro stojite v nepremični koloni pločevine na Celovški, Štajerski ali Dunajski cesti, ko opazujete cene nepremičnin v prestolnici, ki so popolnoma ušle zdravorazumskim okvirjem, in ko iščete prostor v vrtcu v Domžalah ali Medvodah, se verjetno vprašate: Ali je to res najboljše, kar zmoremo?

Odgovor je preprost: Ne, ni. In čas je, da si to priznamo.

Pred vrati so lokalne volitve in politični akterji nam bodo znova ponujali preverjene recepte – nekaj sto metrov novih kolesarskih stez, kakšen nov park, nov rumeni pas za avtobus in obljube o zgoščevanju mestnega jedra. Vse to so koristni projekti, a so hkrati le kozmetični popravki sistema, ki sistemsko poka po šivih. Ljubljana in njena okolica ne potrebujeta več le kozmetike. Potrebujeta strukturni prelom.

Dve desetletji stabilnosti: Kaj je v tem času naredil Dunaj in kje smo mi?

Sedanje ljubljansko vodstvo je na oblasti že polnih dvajset let. Dve desetletji sta v življenju mesta izjemno dolgo obdobje. V dveh desetletjih se zamenja celotna generacija. To je časovni okvir, v katerem se ne le rišejo načrti, temveč se velike, vizionarske projekte realizira.

Poglejmo si neizprosno primerjavo z Dunajem v tem istem dvajsetletnem obdobju:

• Dunajski preboj (2006–2026): Dunaj je v teh dvajsetih letih zgradil popolnoma novo, gigantsko Glavno železniško postajo (Hauptbahnhof), ki je nadomestila zastareli čelni postaji in mesto spremenila v glavno tirno vozlišče srednje Evrope. V tem istem času so podaljšali dve liniji podzemne železnice (U1 in U2), leta 2014 začeli naseljevati pametno mesto Aspern Seestadt, kamor je podzemni vlak zvozil še pred prvim stanovalcem, danes pa že globoko pod zemljo gradijo popolnoma novo, avtomatizirano linijo U5. Dunaj ni le rasel – Dunaj se je redefiniral.
• Ljubljanska stagnacija na tirih (2006–2026): V teh istih dvajsetih letih je Ljubljana uspešno prenovila mestno jedro in zaprla center za promet, kar je pohvalno. Ko pa prestopimo mestno mejo, se čas ustavi. Potniški center Ljubljana (Emonika) po dveh desetletjih obljub šele sedaj dobiva prve gradbene obrise. Primestni vlaki med Domžalami, Kamnikom ali Kranjem še vedno vozijo po enotirnih progah iz prejšnjega stoletja, Letališče Brnik ostaja prometni otok brez ene same tirnice, Stanežiče pa so namesto tehnološkega in bivalnega biserja postale parkirišče P+R.

Če v dveh desetletjih na področju regijskih tirov nismo premaknili hrbtenice, težava ni v pomanjkanju časa, ampak v pomanjkanju strateškega poguma in prevelikem zapiranju v lastne občinske vrtičke.

To niso dokončani projekti, to so smeri za razmislek

Zamisli o celovitem, dvotirnem elektrificiranem regijskem železniškem krogu (Ljubljana–Kamnik–Brnik–Kranj–Ljubljana) in oblikovanju “slovenskih Seestadtov” na območjih, kot so Stanežiče ali koridor proti Domžalam, niso do potankosti izračunani gradbeni projekti. So pa strateška, poslovna in večplastna razmišljanja o tem, kako bi morala regija delovati kot enoten, sodoben organizem.

• To je razmislek o tem, da ura vašega časa, ki jo izgubite v zastoju, nekaj velja – makroekonomsko gledano regija v pločevini vsako leto zapravi več kot 150 milijonov evrov produktivnosti.
• To je razmislek o tem, da bi z gradnjo sosesk tik ob hitrih tirih razbremenili ponoreli nepremičninski trg v centru Ljubljane in mladim družinam ponudili bivanje v naravi, od koder bi bile v središču mesta v pičlih 15 ali 20 minutah.
• To je razmislek o tem, da bi Letališče Brnik končno povezali s svetom in s tem dali krila turizmu ter gospodarstvu celotne države.

Če za takšne dolgoročne pristope doslej ni bilo politične volje, to še ne pomeni, da o njih ne smemo ali ne moremo razmišljati. Nasprotno – o njih moramo govoriti prav zdaj.

Zahtevajmo odgovore za svoj glas

Državljani in prebivalci Ljubljanske urbane regije imamo enkrat na štiri leta v rokah močno orožje: svoj glas. In ta glas ne bi smel biti podarjen tistemu, ki obljublja največ všečnih lokalnih popravkov, temveč tistemu, ki bo pokazal, da razume izzive prihodnjih generacij.

Ko bodo kandidati – Matjaž Tomlje (Resnica), 2. Aleš Primc (Glas za otroke in družine), 3. Marko Koprivc (SD), 4. Zoran Janković (Lista Zorana Jankovića), 5. Klemen Boštjančič (Gibanje Svoboda), 6. Apolonija Simon (Vesna – zelena stranka), 7. Jasmin Feratović (Piratska stranka Slovenije), 8. Aleksandar Repić (Skupina volivcev), 9. Anton Rop (Lista mag. Urške Klakočar Zupančič in dr. Antona Ropa / Ljubljana smo mi vsi), 10. Izidor Predan (Krščanski socialisti – KSU), 11. Gregor Novak (Prerod – stranka Vladimirja Prebiliča), 12. Kajetan Bajt (Zeleni Slovenije), 13. Mojca Sojar (Nova Slovenija in Fokus), 14. Luka Mesec (Levica), 15. Aleš Vrhovec (SDS) – stopili pred vas, jih ne sprašujte le o stvareh znotraj njihovega plotu. Postavite jim naslednja vprašanja:

1. Kako boste presekali medobčinsko drobnjakarstvo? Ali ste pripravljeni s sosednjimi župani sesti za isto mizo in od države odločno zahtevati modernizacijo primestne železnice kot pogoja za preživetje regije?
2. Ali boste gradili soseske, ki bodo generirale nove zastoje, ali pametna okrožja po vzoru razvite Evrope? Kakšna je vaša dolgoročna strategija za območja, kot so Stanežiče? Bo to le novo spalno naselje ali sodobna četrt s hitrim tirom do centra?
3. Kje je vaš pogum za velike rešitve? Ali ste pripravljeni investirati mestni denar in politično energijo v infrastrukturo, ki bo sadove obrodila čez 10 ali 15 let, ko morda sami ne boste več na oblasti?

Če kandidati ne znajo ali ne upajo načrtovati sami, jim moramo smer pokazati ljudje. Ponudimo jim te zamisli v miselno obravnavo. Zahtevajmo odgovore. Če bomo odločevalce prisilili, da začnejo razmišljati širše od svojih občinskih meja in z dunajsko drznostjo, bomo naredili prvi in najpomembnejši korak k moderni, trajnostni in človeku prijazni Sloveniji.

Izbira je naša – ali bomo še naprej tiho stali v zastojih ali pa bomo zahtevali tirnice v prihodnost.

Dejstvo! Ko kandidati govorijo o “rumenih pasovih”, “nočnih linijah” in “kolesarskih stezah”, rešujejo prometne zagate znotraj Ljubljane. Ignorirajo pa ključno dejstvo: Ljubljana ne trpi zaradi notranjega prometa, ampak jo vsako jutro zaduši 120.000 do 150.000 avtomobilov, ki vanjo vstopijo iz regije. Rumen pas na Celovški ne reši problema delavca, ki se je v zastoj pripeljal že iz Kranja ali Mengša.

In še to! Dvajset let je v urbanizmu večnost. Čas je, da prebivalci Ljubljanske regije namesto drobnih kozmetičnih popravkov zahtevamo strateške rešitve, ki vsebujejo dunajski pogum./J.T./