FRANC SALEŠKI FINŽGAR – VERA V RESNICO, LEPOTO IN PRAVICO

Ljubljana, 14. marec 2021 – Ob 150. obletnici rojstva pisatelja Franca Saleškega Finžgarja (9. 2. 1871– 2. 6. 1962) je pri Mladinski knjigi v zbirki Album izšla obsežna monografija Franc Saleški Finžgar – vera v resnico, lepoto in pravico  dr. Janeza Bogataja in dr. Mihaela Glavana.

Finžgarjeva kulturna in družbena dejavnost je daleč presegla njegovo duhovniško poslanstvo. Slovensko predvojno in povojno kulturno krajino je zaznamoval predvsem kot pisatelj, a tudi kot urednik, publicist, založnik in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Mihael Glavan je biografijo, spleteno od Finžgarjevega otroštva, šolanja in študija do duhovniških službovanj, povezal z analizo njegove leposlovne ustvarjalnosti. Finžgar je na svoji literarni ustvarjalni poti prešel od mladostne narodopisne ljudske in zgodovinske proze k psihološki, estetsko in socialno angažirani žlahtni slovenski ljudski povesti in drami. »V pisatelju sta že od dijaških let tleli upornost zoper tujo gosposko in želja po uveljavljanju domoljubja in svobodoljubja. /…/ Finžgarjevo slovstveno delo je močno in trdno zvezano z domačim okoljem in slovenskim človekom, predvsem kmečkim, odseva pa tudi družbeno in politično dogajanje skozi desetletja njegovega dolgega življenja,« je med drugim zapisal Glavan. Finžgar je velik del svojega življenja razkril v avtobiografski pripovedi Leta mojega popotovanja, ki je nastala med vojno (v tem obdobju je bil ob bombnem napadu ranjen, izgubil je sluh).

Nove zgodbe, številne prvič objavljene fotografije

Pisateljevo dinamično življenje v monografiji še dodatno ilustrirajo nove zgodbe in pojasnila iz družinskega izročila, ki jih je, skupaj s spominskim pričevanjem, prispeval Janez Bogataj.

»Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Franca Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur. Kot sta mi pred leti pojasnila moja starša, je bilo to zato, ker mi je Finžgar na moje veliko veselje pogosto narisal na kos papirja lovca s puško na rami in psom. Ko je risanje zaključil, mi je dejal: »To je pa Juri s pušo!« S stricem sem preživel prvih 15 let svojega življenja. Moja starša sta namreč skrbela zanj v visoki starosti. Gledano zgodovinsko, je to kratko obdobje, vsebinsko pa zelo bogato, saj je stric, poleg staršev, pomembno vplival na mojo vzgojo, pridobivanje znanj ter na odnos do naravnega in kulturnega okolja,« je v uvodu svojih spominov zapisal Bogataj.

Album je bogato dokumentiran z več kot dvesto fotografijami iz osebnega arhiva Janeza Bogataja. Opremil jih je s podnapisi, ki se lahko berejo tudi kot kratke vzporedne zgodbe, in nam tako Finžgarja približal v še bolj osebni luči. Sicer pa se nam tako v biografiji kot slikovnem gradivu razkriva marsikatera še neznana ali na novo spoznana pisateljeva podoba.

Monografija vabi bralca k spoznavanju ali pa ponovnemu odkrivanju Finžgarjeve literarne zapuščine tudi z izbranimi odlomki iz njegovih del: Oranže in citrone, Divji lovec, Pod svobodnim soncem, Dekla Ančka, Razvalina življenja.

In še morda to, kar je vredno vedetiPisatelj FRANC SALEŠKI FINŽGAR je bil rojen v Doslovčah, vasi pod Stolom na Gorenjskem, v revni kajžarski družini. Oče si je pomagal kot krojač. Brezskrbnega otroštva je bilo konec, ko je moral na Breznico v enorazrednico. Ker je že tam pritegnil učiteljevo in župnikovo pozornost, so prepričali očeta, da ga je poslal pozneje v Radovljico v 3. razred osnovne šole. Tam se je tudi naučil nemškega jezika. Bil je odličnjak, čeprav je večino svojega časa prebil na paši. Po končanem osnovnem šolanju doma in v Radovljici je od leta 1882 do 1891 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Zaradi posmehovanja drugih otrok je tam preživljal notranjo krizo. Krize so se potem v njegovem življenju nekajkrat ponovile. Prvi razred je moral ponavljati, vendar je začetne težave uspešno premagal in leta 1891 z odliko maturiral. Šolanje je nadaljeval v Bogoslovnem semenišču Ljubljana. Posvečen je bil leta 1894. Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori pri Medvodah, Želimljah in drugod. Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo v Ljubljani. Tam je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno zelo aktivno delal kot duhovnik in pisatelj. Zagovarjal je povezovanje vseh Slovencev med drugo svetovno vojno in odpor proti okupatorjem. Poleti 1944 je praznoval kot zlatomašnik. Za tem je komaj preživel v bombardiranju, ki je močno poškodovalo njegovo hišo. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koleziji, ki jo je načrtoval Anton Suhadolc (ob potoku Gradaščica). Ulica, ob kateri stoji njegov dom, se danes imenuje Finžgarjeva ulica št. 12. Rojstna hiša v Doslovčah je urejena v muzej, po njem se je imenovala Finžgarjeva nagrada za literaturo.

Da je knjiga izšla, sta ob avtorjih in založbi zaslužna še urednica Nela Malečkar in oblikovalec Klemen Kunaver. Za knjigo pa boste morali, seveda če si je ne izposodite v knjižnici, odšteti 39,99 evra./Objavo pripravila: Alenka T. Seme/Foto: LN

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s