Ljubljana, 20. december 2022 – O treh prijaznih može, ki ji v Sloveniji sprejemamo vsak po svoje. Je pa res, da sta »glavna« Dedek Mraz in Božiček. Manjšo »popularnost« pa si je zagotovil sv. Miklavž. In to je nekaj podatkov, ki krožijo v javnosti o teh treh dobrih možeh.

Dedek Mraz naj bi bil mitološki dobrotnik, ki obdaruje otroke v tednu pred novim letom, ali pa v noči z 31. decembra na 1. januar. Dedek Mraz se je pri nas uveljavil v času socialistične Jugoslavije. Temelji pa na ruskih legendah okoli leta 1930, kjer se imenuje Дед Мороз (Ded Moroz) in je poročen s starko Zimo, ki se po rusko imenuje Зима-старуха (Zima-staruha). V letu 1999 so v ruskem mestu Veliki Ustjug (Великий Устюг) začeli tržiti turistični projekt »Domovina dedka Mraza«, vendar to ni edino mesto, ki se poteguje za ta naziv.

V Sloveniji so si uvajalci Dedka Mraza izmislili, da živi pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa je leta 1952 z risbami standardiziral njegovo zunanjo podobo v slovenskem prostoru. Obleka, ki jo nosi, je slovenska, s slovenskimi vzorci na dolgem kožuhovinastem plašču ter s tradicionalno polhovko na glavi, kar je le umetnikova ustvarjalna ideja in nič več.

V Sloveniji je najbolj poznan sprevod dedka Mraza ob koncu decembra v Ljubljani no pa tudi v številnih drugih krajih, predvsem mestih, kjer organizirajo sprevode dedka Mraza že od sredine decembra.

Božiček (ali druge – Santa Claus, Santa, Weihnachtsmann, Babbo Natale, Père Noël) je novodobna mitološka osebnost, ki obdaruje (pridne) otroke na sveti večer (24. december) ali pa na božično jutro (25. december). Moderni božiček je sicer nastal kot sinteza običajev v Združenih državah Amerike. Nanj so kot skupek različnih kultur in tradicij podob in likov odločilno vplivali: Nikolaj iz Mire (270–343 n. š.), zgodnje krščanski škof (Miklavž) iz antične Grčije ali današnje Turčije, britanski lik Father Christmas iz 17. stoletja in nizozemska figura Sinterklaas s podobo iz knjige Jana Schenkmana “Sv. Nikolaj in njegov služabnik” (1850), ki prav tako izvira iz sv. Nikolaja.

Ker v Sloveniji je leta 1952 oblast božič črtala s seznama praznikov in dela prostih dnevov. Zakaj prav takrat – 7 let po vojni – in zakaj do te mere brutalno, da so bili nekateri tedanji dijaki, ki niso spoštovali navodil, po katerih je bilo treba 25. decembra k pouku?

Prelom se je zgodil leta 1986, ko je 24. decembra tedanji nadškof in metropoliti dr. Alojzij Šuštar (1920-2007) po valovih Radia Ljubljana prvič v novejšem obdobju prebral božično poslanico. Z božičnim voščilom je slovensko in vso jugoslovansko javnost osupnil tudi takratni predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL) Jože Smole (1927-19996), ki je zaradi tega dobil vzdevek Božiček.

Božič je dela prost dan znova postal leta 1989 – dva dni pozneje je tedanja slovenska skupščina sprejela zakon o političnem združevanju in volitvah, omogočil je pluralno politično povezovanje ter svobodne in demokratične volitve.

In tu je še sv. Miklavž – Miklavževanje je stara zimska šega, ki je doma v celotnem alpskem prostoru, kjer se mladi fantje na predvečer godu Sv. Nikolaja, 5. decembra, vsako leto preoblečejo v parkeljne, kjer v spremstvu Sv. Miklavža rajajo po ulicah in hišah vasi. Selijo se iz hiše do hiše, kjer obiskujejo otroke, dekleta in starejše vaščane. Predstavljajo dobre duhove, ki s svojim ropotom preganjajo zle zimske duhove iz ljudi, hiš in celotne vasi.

4. junija 2021 je bilo na pobudo Slovenskega etnografskega muzeja miklavževanje vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. Je pa res, da sv. Miklavž nima takega odmeva, ko socialistični Dedek Mraz in verski praznik Božič.