Ljubljana, 25. julij 2023. »Zdravniki smo zavezani ohranjanju človekovega zdravja in življenja, kar je tudi naše osnovno poslanstvo.

Predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, kar je v diametralnem nasprotju z našim osnovnim poslanstvom, zato smo tudi večinsko proti in ne želimo prevzeti vloge izvajalca zakona,« je na novinarski konferenci poudaril prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Pojasnil je, da Slovensko zdravniško društvo nasprotuje predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPK) in zagovarja stališče etične komisije WMA (The World Medical Association), ki prav tako nasprotuje evtanaziji in pomoči pri samomoru. WMA združuje pod svojim okriljem 115 zdravniških društev, tudi Slovensko zdravniško društvo.

Kot meni dr. Radko Komadina: »Smrt je neizbežen del človekovega življenja. Z razvojem medicinske znanosti in tehnologije se kakovost človekovega življenja bistveno spreminja, s tem pa tudi pričakovanja ljudi ob koncu življenja. Ljudje pričakujejo, da bo konec življenja brez bolečin in trpljenja ob ohranjenem človeškem dostojanstvu. Zato nastaja tudi želja po hitri, »dobri smrti« – evtanaziji in temelji na zdravnikovem spoštovanju pacientovega avtonomnega odločanja. Zdravniki spoštujejo pacientovo avtonomijo in tudi pravico do vnaprej izražene volje, ki daje pacientu možnost, da avtonomno izrazi svoje želje o zdravstveni oskrbi za čas svoje nesposobnosti odločanja o sebi, vendar ta ne zajema tudi zahteve po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.«

Predlagani zakon uvaja v slovensko družbo pomembno spremembo, to je pomoč pri samomoru  in uboj človeka na njegovo željo, ki se na videz zdi demokratična, napredna in dobronamerna. Zdravniki se zavedamo, da je odločitev o sprejetju takega ali drugačnega zakona, ki bi urejal aktivno končanje človekovega življenja, v rokah demokratičnih mehanizmov države, je izpostavila prof. dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije.

»Ker pa se zdravniki dnevno srečujemo s situacijami, ki jih navaja zakon, torej s trpečimi ljudmi, smo dolžni družbi posredovati svoja stališča in odločevalce opozoriti, da so spremembe, ki jih prinaša zakon, bistveno globje od populističnega razglašanja naprednosti zakona in človekove avtonomije. Opozoriti moramo, da se je za podobne, vendar še zdaleč ne tako radikalne zakone odločilo do sedaj malo držav,« je opozorila prof. dr. Bojana Beović.

Poleg tega iz zgodovine poznamo podobna razmišljanja in tudi ukrepanja, če se spomnimo samo na evgeniko, ki je bila doktrinarno sprejet pristop v prvi polovici prejšnjega stoletja. Tisto, kar je v danem trenutku videti napredno, se je že izkazalo kot velika zabloda človeštva.

Zakon ne omogoča avtonomnosti bolnika, ampak predvideva, da namesto njega odloča komisija, tudi ljudje, ki njegovega stanja v bistvu ne poznajo. V zakonu so zelo na široko navedene situacije, v katerih bolnik lahko zaprosi za evtanazijo in pomoč pri samomoru. V 6. členu predloga je navedeno, da bolnik lahko zaprosi za postopek, če trpi zaradi terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali zaradi drugih okvar zdravja, katerih zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja za ozdravitev ali izboljšanje stanja. Izključeni so akutno, ne pa kronično bolni psihiatrični bolniki.

»Tako je možno, da za postopek zaprosi katerikoli starostnik, ki po svoji presoji trpi zaradi kronične bolezni. Zakon s tem nagovarja ljudi, predvsem starejše, pa tudi invalide, da izhoda iz trpljenja ne iščejo v pomoči in medgeneracijskem sodelovanju, ampak v aktivnem končanju svojega življenja. Ker se zavedamo, da Slovenija trenutno iz finančnih in organizacijskih razlogov ljudem ni sposobna nuditi dolgotrajne oskrbe, kaj šele vsem dostopne paliativne medicine, nas to zelo skrbi in je opozorilo še toliko bolj utemeljeno,« pravi prof. dr. Bojana Beović.

Poudarja, da predlogu zakona »nasprotujemo številne zdravniške organizacije in ustanove, ki odražamo stališča različnih skupin zdravnikov. Ob tem posebej opozarjamo, da se zakon povsem opira na zdravnike kot njegove izvajalce, ne glede na to, ali menijo, da je bolnikovo stanje tako, da utemeljuje zahtevo po končanju življenja ali ne. S tem na povsem nesprejemljiv način posega v temeljno poslanstvo zdravnika, ki ga ne določajo zakoni, ampak znanost, stroka in etični kodeks.«

»Zaradi velikega tveganja, ki ga prinaša tako na široko napisan zakon v slovenskih razmerah, predlagamo, da se zakon umakne in nadomesti z zakoni in predpisi, ki bodo izboljšali stanje ranljivih ljudi v družbi,« je na novinarski konferenci povedala prof. dr. Beovićeva.  

Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje, je spomnil, da je Komisija RS za medicinsko etiko (KME RS) odklonilno stališče do predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, tako kot tudi zdravniške organizacije, že objavila in je vsakomur dostopno na njeni spletni strani.

»Obžalujemo pa, da se ob Zakonu z diskvalifikacijami o črnih evtanazijskih praksah v javnosti vzbuja neprijazna polarizacija. Tudi KME RS se očita zdravstveni paternalizem in vpliv katekizma. Na diskvalifikacije se ne želi odzivati na enak način, ampak bo še naprej s korektnim odnosom do predlagateljev Zakona pojasnjevala svoje pomisleke. Diskvalifikacije naj ostanejo pri tistih, ki jih izrekajo!,« je dejal dr. Božidar Voljč.

Pojasnil je, da se očitki o na črno potekajočih, nezakonitih evtanazijah se bržkone nanašajo na opustitve zdravljenja v terminalnih stanjih neozdravljivih bolezni, ki jih predlagatelji Zakona sprejemajo kot pasivno evtanazijo. Ob tem želi KME RS opozoriti na ključno razliko med terminalno opustitvijo zdravljenja in evtanazijo, na veliko kulturno, moralno in etično razliko med naravno smrtjo in usmrtitvijo.

»Po mnenju KME RS predlog zakona z vsemi posledicami uvaja nevarno, nepovratno prekoračitev meje med naravno smrtjo in usmrtitvijo. Zdravstvo in družba sta vedno v medsebojnem dinamičnem odnosu in medicinska etika vpliva tudi na etiko družbe. Če bo medicina prekoračila etično mejo med naravno smrtjo in usmrtitvijo, bo odnos do življenja in smrti usodno spremenila tudi družba,« opozarja dr. Božidar Voljč, predsednik KME.

»Katedra za medicinsko etiko in Senat Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL), kot najvišji organ MF, sta se seznanila z v javnosti dostopnim predlogom ZPPK in imata veliko pomislekov o utemeljenosti priprave in izvajanju ZPPK, ki se najbolj dotika zdravništva, in zato do njega izrazito odklonilno stališče,« je povedal prof. dr. Štefan Grosek, predstavnik Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je na novinarski konferenci sodeloval v imenu in po pooblastilu dekana Medinske fakultete UL prof. dr. Igorja Švaba. Senat MF UL je stališče sprejel soglasno z vsemi 80 glasovi članov senata.

Le  peščica od 195 držav, priznanih s strani Združenih narodov, sprejela zakon, ki dovoljuje evtanazijo in pomoč pri samomoru: v Evropski uniji Belgija 2002, Nizozemska 2002, Luksemburg 2009, Španija 2021 in Portugalska 2023, zunaj EU pa Albanija 1999, v ZDA štiri države (Washington, Oregon, Vermont, Montana), samo pomoč pri samomoru pa Švica 1942 in Avstrija 2022; večina držav pa ne.

Kot je še zapisano v Stališču Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznika, »imajo posamezne družbene skupine v vsaki družbi porazdeljene naloge. Na ta način lahko družba deluje. Tako imamo vojake, ki se vojskujejo, sodnike, ki sodijo, učitelje, ki poučujejo, zdravnike, ki zdravijo, upravnike, ki upravljajo državo, itd. itd. In že več kot dve tisočletji imamo zdravniki nalogo, da zdravimo in lajšamo bolečine. Sedaj naenkrat pa bi nas zdravnike doletelo, da bi morali po ZPPK postati izvajalci ZPPK. Zaradi vgrajenih skritih stavkov v ZPPK, ki zamegljujejo sliko o pravi naravi tega zakona in v družbi predstavljajo t.i. moralno fikcijo, bi lahko šteli po predlagateljih ZPPK zdravnikova dejanja za dobrodelna, neškodljiva in celo pravična. Kar je v nasprotju z resnico in moralno-etičnimi načeli, ki ne morejo biti odvisna od trenutnega družbenega vzgiba. Če pa beremo ta zakon brez vgrajenih skritih stavkov (brez vgrajene moralne fikcije), ki se skrivajo v leporečenju o najvišji stopnji avtonomije posameznika v liberalno-demokratični družbi in v katerega bi želeli potisniti tudi zdravništvo, pa bi postali sodelavci pri uboju ali celo umoru.

Prof. dr. Štefan Grosek je opozoril še, da je dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo,  pokazala, da nobene varovalke ne morejo preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnemu končanju življenja posameznika (samomoru) je, da zakona ni. 

»Vse zdravniške organizacije v RS in tudi Komisija za medicinsko etiko RS nasprotujejo temu predlogu ZPPK in temu nasprotovanju se pridružujeta tudi Katedra za medicinsko etiko MF UL in Senat MF UL. Slednja ima kot učiteljica mladih študentov medicincev, bodočih zdravnikov, zelo odgovorno nalogo, da tudi zanje ohrani tradicijo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja, brez katere si ni mogoče zamišljate stare in sodobne medicine, ter ostro zavrača misel, da bi okužili s tako miselnostjo študente in študentke medicine ter zdravnice in zdravnike. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani jih mora vzgajati s humanističnimi načeli in zgledi naših učiteljev Šerka, Milčinskega in Trontlja ter nadaljevati s to tradicijo,« je še zapisano v stališču katedre.

In še stališče katedre za Medicinsko etiko Medicinske fakultete v Ljubljani in tudi najpogostejša vprašanja in odgovori, ki so jih pripravili v povezavi z evtanazijo in pomočjo pri samomoru.

• Stališče Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem  končanju življenja posameznika

Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznika (ZPPK) so pripravili in v javnosti predstavili, zaradi močne podpore nekaterih medijev, manjša skupina vidnih posameznikov različnih strokovnih profilov, med njimi tudi zdravniškega. Predlagatelji ZPPK zapišejo, da je avtonomija posameznika in njegova izražena volja tista, ki naj bi jo zdravstveni delavci RS upoštevali tudi tedaj, ko bi morali izvajati zdravniško pomoč pri prostovoljnem končanju življenja posameznika, z drugo besedo pri pomoči pri samomoru posameznika, ki si želi končati svoje življenje.

Katedra za medicinsko etiko in Senat Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL), kot najvišji organ MF, sta se seznanila iz v javnosti dostopnega predloga ZPPK in imata veliko pomislekov o utemeljenosti priprave in izvajanju ZPPK, ki se najbolj dotika zdravništva in imata zato do njega izrazito odklonilno stališče

Predlogu zakona ZPPK seveda ne smemo in ne moremo odrekati, po našem mnenju z napačnimi sredstvi in nameni po dobronamernosti do trpečih, vendar istočasne izjemne škodljivost in nedobronamernosti, ko želijo vključiti zdravnike in druge zdravstvene delavce v svoje namere pri izvajanju ZPPK. Kdor prebere ZPPK in je liberalen demokrat, kamor se prištevajo predlagatelji lahko razume, da smo vsi ostali, ki temu zakonu nasprotujemo zaostali konzervativci, ki ne razumemo trenutka časa in bi morali biti zadovoljni in ponosni ker bomo med prvimi na svetu, ki bi uzakonili tak zakon. Le peščica držav od 195 držav priznanih s strani Združenih narodov je sprejela zakon, ki dovoljuje evtanazijo in pomoč pri samomoru (v Evropski uniji, Belgija 2002, Nizozemska 2002, Luksemburg 2009, Španija 2021 in Portugalska 2023; izven EU Albanija 1999; v ZDA štiri države-Washington, Oregon, Vermont, Montana) ali pomoč pri samomoru (Švica 1942, Avstrija 2022), se pravi večina držav pa ne..

Če  pogledamo kako je glede končanja življenja posameznika urejeno v Sloveniji lahko vidimo, da Ustava RS v 17. členu govori o nedotakljivosti človekovega življenja, in sicer da je “Človekovo življenje nedotakljivo in da v Sloveniji ni smrtne kazni”.  V 3. odstavku, 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic), piše dalje, da so “Človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava”. Če izhajamo iz 15. in 17.člena Ustave RS, bi bilo vsako sprejemanje in izvajanje zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznika(ZPPK) neustavno predvsem pa siljenje zdravnikov in zdravstvenih delavcev  v tak postopek neustavno. Istočasno bi bilo to tudi v nasprotju z 29. členom Kodeksa  zdravniške etike v katerem je zapisano, da “Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru”.

Kakšno je bilo razmišljanje o evtanaziji učiteljev že vse od začetka ustanovitve nepopolne Medicinske fakultete leta 1919 , lahko vidimo v članku dveh profesorjev Univerze v Ljubljani po 1. svetovni vojni. Tedaj sta leta 1921 profesor kazenskega prava Metod Dolenc ter profesor nevrologije in psihiatrije Alfred Šerko objavila članek “Ali naj se dá na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno”. Profesor Alfred Šerko je bil eden izmed prvih 18 profesorjev in tudi dekan tedanje Medicinske fakultete v Ljubljani, ki je v tem članku skupaj s pravnikom profesorjem Metodom Dolencem nasprotoval idejam tedaj vodilnih nemških zdravnikov o evtanaziji. Da se je izvajala evtanazija in končanja življenj v Nemčiji med obema vojnama in v drugi svetovni vojni, kjer so sodelovali nemški zdravniki je pustilo velik madež na zdravništvu in to ne samo v imenu razvoja samo čiste nemške rase ampak tudi zaradi evtanazij velikega števila posameznikov, ki so bili “izpostavljeni“ najrazličnejšim vzrokom trpljenja, od fizičnega do psihičnega ali pa enostavno niso zadostili tedanjim nemškim kriterijem kvalitetnega življenja in čistosti rase. Ravno profesorja Dolenc in Šerko sta se postavila proti evtanaziji in to odločno nasprotovanje nam še vedno predstavlja svetel vzor v pravni in zdravniški praksi, ki se je obdržala vse do danes. Tako je prof Alfred Šerko zapisal “Etična norma, ki nam prepoveduje ubijanje, in sicer v principu ubijanje vsakega živega bitja, ni puhla fraza, ki se da iz utilitarističnih razlogov poljubno spreminjati”.

Ob tem ne smemo  pozabiti še mnogih drugih stranpoti v zdravništvu, tudi še po drugi svetovni vojni, ko so se izvajali neetični poskusi na ljudeh brez njihove privolitve v čemer so posebej prednjačile t.i. “civilizacijsko napredne” zahodne države. Imeli smo znanje in tudi prave ljudi na pravih mestih, da smo se temu v Sloveniji, v nekdanji republiki Jugoslavije uspešno zoperstavili. Tako smo med prvimi v Evropi ustanovili Komisijo za medicinsko etiko na MF UL pod vodstvom akademika Janeza Milčinskega na MF. Komisija je imela nalogo ocenjevati doktorske raziskovalne naloge kandidatov.  Akademik Milčinski je tekom svojega strokovnega življenja uspešno razkrival stranpoti razmišljanj o evtanaziji v svojem prispevku “Dva obraza evtanazije”.

Vsekakor je potrebno omeniti še akademika Trontlja, dolgoletnega predsednika Komisije za medicinsko etiko Republike Slovenije, ki je v svojih strokovnih prispevkih v Zdravniškem vestniku leta 1997 in 2003 svaril pred uzakonjenjem evtanazije v Sloveniji.

V Evropi smo potomci dediči grške civilizacije, njihove miselnosti, filozofije in etično-moralnih razmislekov in pogledov, ki so bili skozi tisočletja vodilo pri razvoju zahodnega sveta. Tudi zdravništvo v Sloveniji je posvojilo pred več kot dvema tisočletjema spisano Hipokratovo prisego, ki zahteva od zdravnika prisego, “da ne bo nikoli in nikdar nekomu skrajšal življenja”. In kot smo že zapisali zgoraj smo to Hipokratovo prisego vnesli tudi v slovenski Kodeks zdravniške etike , ki v svojem 29. členu, navaja da “Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru”.

Posamezne družbene skupine imajo v vsaki družbi porazdeljene naloge. Na ta način lahko družba deluje.Tako imamo vojake, ki se vojskujejo, sodnike, ki sodijo, učitelje, ki poučujejo, zdravnike, ki zdravijo, upravnike, ki upravljajo državo, itd, itd. In že več kot dvetisočletji imamo zdravniki nalogo, da zdravimo in lajšamo bolečine. Sedaj naenkrat pa bi nas zdravnike doletelo, da bi morali biti po zakonu ZPPK postati izvajalci ZPPK. Zaradi vgrajenih skritih stavkov v ZPPK, ki zamegljujeo sliko o pravi naravi tega zakona  in v družbi predstavljajo t.i. moralno fikcijo, bi lahko šteli po predlagateljih ZPPK zdravnikova dejanja za dobrodelna, neškodljiva in celo pravična. Kar je v nasprotju z resnico in moralno-etičnimi načeli, ki ne morejo biti odvisni od trenutnega družbenega vzgiba. Če pa beremo ta zakon brez vgrajenih skritih stavkov (brez vgrajene moralne fikcije), ki se skrivajao v leporečenju o najvišji stopnji avtonomije psoameznika v liberalno demokratični družbi in in v v katerega bi želeli potisniti tudi zdravništvo, pa bi postali sodelavci pri uboju ali celo umoru.

Dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, je pokazala, da nobene varovalke ne morejo preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnem končanju življenja posameznika (samomoru) je, da zakona ni. 

V času, ko mora naša družba skrbeti in izboljšati oskrbo najranljivejših prebivalcev Slovenije in se je v ta namen ustanovilo tudi Ministrstvo za solidarno prihodnost, kar toplo pozdravljamo in podpiramo, se zdi predlog ZPPK kot posmeh vsem tistim, ki so že ali bodo postali ranljivi zaradi starosti in/ali bolezni in jih bo družbena klima, preko najrazličnejših medijev silila, ter seveda tudi s pomočjo ZPPK, da čimprej razmislijo o končanju svojega življenja in/ali k nagovarjanju ranljivih skupin, da se za to odločijo. S tem naj bi se rešili “trpljenja” . Ker namesto, da bi jim omogočali kot družba, da so v takih trenutkih ob njih svojci, najbližji in da je za njihove zadnje trenutke poskrbljeno o okviru paliativne oskrbe ali druge pomoči, se bodo soočali z “dolžnostjo” da čimprej umrejo. Tako obdobje, kjer je bilo potrebno najprej odstraniti nebogljene, psihiatrične in druge bolnike, nato pa še “nečiste” rase se je v polpretekli zgodovini dogajalo v Nemčiji pa verjetno tudi še kje drugje. In taka dejanja so že bila najostreje obsojena, sedaj pa poskuša skozi različno liberalno-demokratične pobude nekaj posameznikov, ki imajo dostop  do medijev in javnosti, okužiti vse prebivalce Slovenije in to pobudo  predstavljajo kot najvišji dosežek sodobne liberalno-demokratične družbe.

Vse zdravniške organizacije v RS in tudi Komisija za medicinsko etiko RS nasprotujejo temu predlogu ZPPK in temu nasprotovanju se pridružujeta tudi Katedra za medicinsko etiko MF UL in Senat MF UL. Slednja ima kot učiteljica mladih študentov medicincev, bodočih zdravnikov zelo odgovorno nalogo, da tudi zanje ohrani tradicijo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja, brez katere si ni mogoče zamišljate stare in sodobne medicine ter ostro zavračata misel, da bi okužili s tako miselnostjo študente in študentke medicine ter zdravnice in zdravnike. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani jih mora vzgajati s humanističnimi načeli in zgledi naših učiteljev Šerka, Milčinskega in Trontlja in nadaljevati s to tradicijo.

Predlagatelji: Prof. dr. Maja Ovsenik, Prof. dr Jože Balažic, Prof. dr. Jadranka Buturović-Ponikvar, višja svetnica, Izr. prof. dr. Urh Grošelj in Prof. dr. Štefan Grosek, višji svetnik/Ljubljana 15. 5 2023

• Najpogostejša vprašanja in odgovori, ki so jih pripravili v povezavi z evtanazijo in pomočjo pri samomoru.

1.Ali je pomoč pri evtanaziji v Sloveniji dovoljena?

Evtanazija je v Sloveniji kaznivo dejanje uboja po 115. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).

2.Ali je evtanazija enako kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja?

Prostovoljno končanje življenja se uporablja v osnutku Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (link) kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo.

Evtanazija in pomoč pri samousmrtitvi sta pojma, med katerima obstajajo pomembne razlike.

Evtanazija se nanaša na dejanje, pri katerem nekdo aktivno povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo, lahko pa so določeni še drugi pogoji. Običajno to vključuje vbrizganje smrtonosne učinkovine.

Pomoč pri samousmrtitvi se nanaša na dejanje, pri katerem drugi osebi, ki želi končati svoje življenje, na njeno prostovoljno in informirano zahtevo nekdo priskrbi sredstvo, s katerim bo oseba končala svoje življenje. To lahko vključuje tudi predpisovanje ali zagotavljanje smrtonosne učinkovine, ki pa jo pacient zaužije ali si jo vbrizga sam.

Glavna razlika med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. Pri evtanaziji osebo, ki je podala to pomoč pri končanju življenja z evtanazijo, usmrti nekdo drug.  Pri pomoči pri samousmrtitvi pa je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.

3.Ali je v Švici dovoljena evtanazija?

Ne. V Švici je evtanazija kazniva (114. člen švicarskega kazenskega zakonika). Mogoča je le pomoč pri samousmrtitvi. Sam akt končanja življenja pa lahko nekaznovano izvede samo posameznik sam.

4.Kje je dovoljena evtanazija?

Evtanazija je ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v Evropi dopuščena samo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Španiji. Nedavno je bil tudi na Portugalskem sprejet zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru.

5.Kdo lahko prosi za pomoč pri končanju življenja po osnutku ZPPKŽ?

Pacient ima po osnutku ZPPKŽ pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje:

• doživlja zanj neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja (6. člen osnutka ZPPKŽ).

Pravice do PPKŽ pa ni moč uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.

Pravico do PPKŽ ima pod pogoji, določenimi v osnutku zakona, pacient, ki je dopolnil 18. leto starosti, je državljan Republike Slovenije ali ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji.

6.Kdo ugotavlja hudo trpljenje po osnutku ZPPKŽ?

Neznosno trpljenje je pogoj za pomoč pri končanju življenja in se po osnutku ZPPKŽ domneva in ne preverja. Predlagatelji izhajajo iz t. i. subjektivne percepcije trpljenja. Zato to ni objektivno preverljivo. Preverja se obstoj drugih pogojev za pomoč pri končanju življenja (obrazložitev k 6. členu osnutka ZPPKŽ).

7.Je hudo trpljenje posledica bolečin?

Predlog zakona trpljenje, ki je pogoj za vložitev vloge, definira kot za pacienta neznosno trpljenje. V to po predlogu zakona sodi vsakršno neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ne samo bolečina. Torej neznosno trpljenje ni nujno povezano s hudimi ali neznosnimi bolečinami ali pa je povezano s takšnimi bolečinami, pa ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja.

8.Morajo zdravniki sodelovati pri evtanaziji?

Sodelovanje zdravnika pri postopkih v zvezi s PPKŽ je po osnutku zakona obvezno, saj se postopek sproži pri lečečem zdravniku (7. člen osnutka ZPPKŽ). Lečeči zdravnik mora v 3–14 dneh ponovno govoriti s pacientom o njegovi nameri, da uveljavlja pravico do PPKŽ (8. odstavek 7. člena). Zdravnik pa lahko sodelovanje odkloni, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti. Lečeči zdravnik o ugovoru vesti obvesti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika. Lečeči zdravnik mora pacienta v tem primeru napotiti k nadomestnemu zdravniku (4 odst. 4. člena osnutka ZPPKŽ).

10. Kaj je paliativna oskrba?

Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim.

Glavni elementi paliativne oskrbe so:

• posamezniku (bolniku) prilagojeno obvladovanje problemov (telesnih, psiholoških, duhovnih, socialnih) v obdobju obravnave neozdravljive bolezni,
• strokovna oskrba v zadnjem obdobju življenja in med umiranjem,
• podpora družini med boleznijo in med žalovanjem.

Osnovni namen paliativne oskrbe je izboljšati kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih s postopki in ukrepi, s katerimi zagotovimo ustrezno prepoznavo, oceno in tudi obravnavo problemov neozdravljivo bolnih.

Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se začel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem, usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe.

Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji (npr. kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca …) in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi.

Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm, človekovih pravic, pravic bolnikov in umirajočih.

11. Je izčrpanje možnosti zdravljenja pogoj za evtanazijo?

Ne! Po osnutku ZPPKŽ izčrpanje možnosti zdravljenja ni pogoj za evtanazijo in pacient lahko evtanazijo zahteva kot prvo in edino možnost za končanje trpljenja.