Slovenija, 23. december 2023 – Kot je znano, je 23. decembra 1990 potekal plebiscit, na katerem so volivke in volivci takratne Republike Slovenije z DA ali NE odgovorili na vprašanje “Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” Izid plebiscita pa je bil uradno razglašen tri dni pozneje, in sicer, 26. decembra, ki je datum državnega praznika, imenovanega “dan samostojnosti in enotnosti”.
Na plebiscitu, 23. decembra 1990, je glasovalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov, kar pomeni so Slovenke in Slovenci ter prebivalke in prebivalke Republike Slovenije z izjemno večino odločili, da si želijo odcepitev od umetne in vse bolj razpadajoče tvorbe Jugoslavije. Predsednik Demosa Jože Pučnik je takrat izrekel zanimiv stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo. A ta Pučnikov stavek po 33 letih še vedno velja presodite sami.
Kot se ve, se je praznik za nastanek države Slovenije najprej imenoval DAN SAMOSTOJNOSTI, potem pa ga je državni zbor leta 2005 t. i. s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih dopolnil še z dodatkom “in enotnosti”, in sicer, kot so trdili predlagatelji spremembe, da naj bi se s takšno formulacijo bolj poudarila enotnost državljanov, ter na plebiscitu izraženo odločitev za samostojno Slovenijo in odcepitev od Jugoslavije.
In že smo 33 let potem…
Letošnji slavnostni govornik na osrednji proslavi (ki kot vsako leto poteka pravilom štiri dni prehitro, ker se vsem nekam »mudi«, je tudi tokrat potekala v ljubljanskem Cankarjevem domu, in sicer za povabljene. Za državljanke in državljane pa na I. programu Televizije Slovenija, I. programu Radia Slovenija ter na spletnem portalu RTV Slovenija) je bil predsednik vlade dr. Robert Golob, ki je v svojem nagovoru v uvodu dejal – »V spominu nam je ostal dvojen ponos – vedeli smo, da smo sestavni del zgodovine, zgodovine, ki se piše v rojstvu države samo enkrat. Hkrati pa smo čutili neizmerno veselje ob enotnosti. Enotnosti, ko smo pričakovali referendum. Enotnosti, ko smo se odpravljali na volišča. Ob enotnosti, ko smo pred zasloni čakali na rezultate. In enotnosti, ko smo proslavljali rezultate. In če kdaj, smo se takrat zavedali, da je enotnost ključen predpogoj za doživljanje narodovih zmag. Brez enotnosti ne more biti zmag in tudi ne zgodb o uspehu. Prepričan sem, da danes, triintrideset let kasneje, vsi enotno menimo, da je bila osamosvojitev Slovenije zgodba o uspehu. Zgodba, ki nas lahko navdihuje ne samo za današnje čase, ampak tudi za svetlejšo prihodnost«. In nato je še povedal….AKTIVNA POVEZAVA na celoten govor
Pred tem pa je na slavnostni seji v Državnem zboru svoj slavnostni govor posredovala zbranim in javnosti, preko TV Slovenija 3 tudi podpredsednica DZ Nataša Sukič (Levica), ki je v svojem nastopu poudarila, da je bila odločitev za lastno državo plod desetletij prizadevanj civilne družbe, intelektualcev in kulturnikov, da bi živeli v samostojni državi. V središče osamosvojitve sta bila postavljena slovenski jezik in kultura, ki sta bila vedno sili kljubovanja zatiranju od zunaj, je poudarila. Po njenih besedah je država nastala tudi na temeljih solidarnosti, zato je upravičeno sklepati, da je velik delež volivcev želel državo, ki bo ohranjala vrednote družbene solidarnosti, enakosti in pravičnosti ter varovala človekove pravice vseh.
Pogled nazaj…
Po teh političnih leporečjih pa se velja ozreti tudi na »cesto« po kateri so doslej hodili tisti, ki so o samostojnosti Slovenije odločili, in to tudi dosegli. Ozreti se na »cesto«, ki je za veliko udeležencev plebiscita, vsaj za tiste, ki so še živi, še vedno »makadamska« in ni takšna, kot so mislili, da bo, ko so 23. decembra 1990 odločali, da nočejo več tavati po nepreglednih in vse bolj zaraščenih balkanskih gozdnih poteh.
No si pa je zato peščica izbrancev samostojne Slovenije, ki jim je ljudstvo zagotovilo samostojno državo, v preteklih 33 letih zgradila avtocesto, po kateri zdaj drvijo z veliko hitrostjo, ne da bi opazili, da graditelji njihove avtoceste še vedno pešačijo po makadamu. Nekateri še bolj zaprašenem, kot pred 23. decembrom 1990.
Namreč, ko so državljani 23. decembra 1990, s tako prepričljivo večino obkrožili “DA”, niso mogli vedeti, da bo naša samostojnost spet vse manjša. Da ne govorimo o enotnosti, ki obstaja le kot pojem.
Državljani tudi niso (nismo) mogli vedeti, da se bodo sprejemali zakoni, ki bodo le v korist peščice, pa tudi, da bo njihov “DA” omogočal, da bo sodstvo sodilo v njihovem imenu, kot se mu zahoče, in tudi tega ne, da bodo v nastajajočem kapitalizmu s krajo in razprodajo skupnega premoženja v svoji samostojni državi postali hlapci novodobnih domačih in tujih gospodarjev, ki pa so istim za krajo skupnega premoženja pri tem pomagali prodani birokrati v navezi s političnimi elitami.
Edino, kar je navadnim državljanom za njihov veliki “DA” ostalo je zadoščenje, da živijo v lastni državi in ne v balkanski asociaciji. Čeprav je ob tem res tudi to, da nas sedanja vladajoča elita spet z velikimi koraki hoče vrniti tja, kjer smo bili, a nismo hoteli tam biti – na Balkan.
Zato se ob trenutnem stanju v državi zastavlja vse več vprašanj na katera državljani, ki so 23. decembra 1990 izreki veliki “DA”, ne dobijo pravih odgovorov, kaj se s to državo dogaja in kam se jo usmerja.
No, je pa res, da 23. decembra 1990 ni mogoče izbrisati iz spomina ljudi, ki so slovensko samostojnost izglasovali. Zato naj bo “DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI”, ob prej omenjenih vprašajih, dan, vsaj za tiste, ki jim Slovenija kaj pomeni. Naj bo to dan za razmislek, če se nam samostojnost in enotnost vse bolj krhata./pripravil: J. Temlin/Fotografije arhiv LN, razen fotografija predsednika vlade, ki je povzeta pa spletni strani vlade/