Ljubljana, 20. maj 2024 – Potem, ko je Ministrstvo za zdravje domskim zdravnikom poslalo odgovor na javno pismo, ki so ga jim (tudi drugim pristojnim ter javnosti) poslali 15. 3. 2024 zdaj ugotavljajo, da odgovor ministrstva ne naslavlja konkretnih opozoril na širše posledice množične odtegnitve soglasij za prekomerno nadurno delo in dosledno upoštevanje zakonsko predpisanega delovnika (40 ur na teden in 8 nadur) v terciarnih zdravstvenih ustanovah.
Kot poročajo naj bi Ministrstvo za zdravje v odgovoru naštelo le »ukrepe«, načrtovane za zagotavljanje nujne 24-urne zdravstvene oskrbe. Načrtovani ukrepi ministrstva pa naj bi po njihovem zveneli kot grožnja stavkajočim zdravnikom, in sicer s prisilnim delom in, kot da bi zagotavljanje urgentne službe že pomenilo ureditev celega segmenta zdravstva. To seveda ne drži, ne na sekundarni ravni, kaj šele v terciarju, so prepričani zdravniki. In dodajo, da odgovor ministrstva kaže na strah vzbujajoče ozko razmišljanje političnih odločevalcev, ki se sploh ne zaveda pomena aktivnosti, potekajočih stanj in potreb na terciarni ravni.
Ob tem opozarjajo, da je poleg najzahtevnejših posegov kot ključno to, da je zagotovljena vzgoja strokovnih kadrov, potrebnih za delovanje zdravstva v vseh segmentih in na vseh ravneh, kot tudi znanstvenoraziskovalno delo, ki je ključna podpora slovenskega zdravstva.
Prepričano so, da je na ta način del njihovega dela še naprej sistematično ignoriran in prepuščen entuziazmu posameznikov? Prav iz odgovora ministrstva pa po njihovem mnenju ni mogoče razbrati, kdaj lahko zdravniki pričakujejo revizijo obstoječih delovnih obveznosti, ki bo upoštevala specifike terciarne dejavnosti (omejitev kliničnih obveznosti na račun časa, namenjenega pedagoški in znanstvenoraziskovalni dejavnosti).
Iz odgovora ministrstva, kot zapišejo, ni mogoče ugotoviti tudi tega, kdaj bodo naši zdravniki postali primerljivi z akademskimi ustanovami urejenih držav zahodno in severno od nas (če ste opazili, so se izognili »pogledu na jug na Balkan p. p.).
In zdaj še k vsebini javnega pisma domskih zdravnikov, v katerem so zapisali: »V Sloveniji je približno 22 000 oseb nastanjenih v socialnovarstvenih zavodih. To so v večini ljudje, s številnimi sočasnimi boleznimi, ki so vsaj delno, pogosto pa v celoti, odvisni od nege in pomoči drugih. To so ljudje, ki so svoja leta aktivnega življenja posvetili gradnji in napredku naše družbe, zdaj pa, kakor zadnja leta vse bolj jasno ugotavljamo, ravno ta družba v obdobju, ko so najbolj ranljivi, pozablja nanje.
Domski zdravniki in zdravnice z zaskrbljenostjo spremljamo razmere v socialnovarstvenih zavodih, v katerih nudimo zdravstveno oskrbo najranljivejšim in krhkim članom naše družbe, saj se razmere v zadnjih letih pospešeno slabšajo. Pomanjkanje zdravniškega kadra, kadra zdravstvene nege in drugega podpornega kadra, ki je nepogrešljiv za zagotavljanje ustreznih razmer za oskrbovance, pogosto sili zaposlene v stalno hitenje in sklepanje kompromisov na račun strokovnosti, kar je v urejeni družbi, ki bi morala s posebno občutljivostjo poskrbeti za najranljivejše, nesprejemljivo.
Domovi upokojencev niso zdravstvene ustanove, ki pomenijo začasno namestitev do zaključka zdravljenja določenega stanja. Domovi upokojencev in drugi socialnovarstveni zavodi so edini dom številnih posameznikov, ki imajo poleg svojih zdravstvenih in negovalnih potreb tudi potrebo po tem, da jim nekdo prisluhne, začuti, nameni pozornost, nasmeh, tolažbo in bližino. V trenutnih pogojih pa marsikje ne zmorejo zagotoviti niti najosnovnejše nege, ker je zaposlenih enostavno premalo.
Številne obljubljene pravice, ki naj bi jih prejeli naši oskrbovanci, bodo brez temeljitih sprememb, ki naj bi poskrbele za priliv novega zdravstvenega in drugega potrebnega kadra, ostale le vir za frustracije in nezadovoljstvo oskrbovancev, njihovih svojcev in tistih zaposlenih, ki še vedno vztrajajo v tem izpolnjujočem, a fizično in psihično zelo napornem delu.
Zdravnice in zdravniki, ki delamo v socialnovarstvenih zavodih, opozarjamo, da trenutne razmere kljub velikemu naporu multidisciplinarnih timov, ki delujemo v socialnovarstvenih zavodih, velikokrat ne zagotavljajo več pogojev za ustrezno zdravstveno in negovalno obravnavo naših pacientov. To vodi v več napotovanja v urgentne centre in več hospitalizacij, poglablja tveganje za zaplete in zagotavlja manj možnosti za celostno obravnavo pacientov ter dovolj poglobljeno vključevanje svojcev in skrbnikov v obravnavo najtežje bolnih, ki bi jim morali zagotavljati kompleksno oskrbo.
Vlado pozivamo, da pristopi k bolj aktivnemu, hitremu in konkretnemu reševanju opisane problematike in sprejme ustrezne korake, da se bo odliv zaposlenih iz socialnovarstvenih zavodov prekinil in da bodo te, za družbo tako pomembne ustanove, ponovno postale zanimive za zdravstveno in drugo osebje ne trgu dela. Odločevalce pozivamo k resnemu razmisleku o tem, kako omogočiti zdravstvenim timom, da se čim več potrebnih zdravstvenih storitev, vključno s paliativno oskrbo, zagotovi v socialnovarstvenih zavodih na način, ki je za bolnike in njihove svojce čim bolj prijazen.
Domske zdravnice in zdravniki si želimo delovati v najboljšo korist naših pacientov. Skupaj z drugimi zdravstvenimi in nezdravstvenimi člani tima potrebujemo dovolj časa za celostno oskrbo, ustrezno komunikacijo ter dobro strokovno sodelovanje. Če osebja, ki bi skrbelo za ostarele, bolne in umirajoče, ne bo, bodo ostali samo zidovi in številne žalostne zgodbe. Kot družba zmoremo in si zaslužimo več«, zaključujejo svoje javno pismo domski zdravniki.
Ob tem so še sporočili, da podpise tega javnega pisma hrani Sekcij domskih zdravnikov. So pa pismo razen medijem posredovali tudi – Vladi, Ministrstvu za zdravje, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Sindikatu Fides, Zdravniški zbornici Slovenije, Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije./LN/Vir za objavo – PR – ZDS/