Novo mesto, 27. julij 2024 – V sredo, 24. julija, je predsednik vlade dr. Robert Golob v družbi ministra za gospodarstvo, turizem in šport Matjaža Hana skupaj s predstavniki Renaulta in Revoza podpisal memorandum (kot se ve memorandum še ne ustvarja nikakršnih pravno zavezujočih obveznosti, a če ga ne izpolniš to dokazuje, da nisi zaupanja vreden) za razvoj in proizvodnjo električnih vozil Renault Twingo E-Tech v Novem mestu.

Z podpisom omenjenega memoranduma naj bi se Slovenija spet zavezala, da bo z davkoplačevalskim denarjem finančno podpirala (kakšna je višina te podpore minister Han ni hotel razkriti) proizvodnjo novega električnega mestnega avtomobila Twingo E-Tech, ki naj bi, kot so govoričili zbrani politiki, to pomagalo izpolniti prizadevanja EU za digitalizacijo in razogljičenje.

Dejstvo pa je, da fotografiranje politikov in obljubljanje vlaganj davkoplačevalskega denarja v ta projekt ne bo dosegel t. i. prizadevanj EU za digitalizacijo in razogljičenje, ampak bo od Slovenije zahteval kopičenje dodatne tuje deloven sile, saj se ve, da lastne tako in tako nimamo dovolj. Gre torej za vložek Slovenije v montažni proces, ki je le »lego« sistem za sestavljanje električnih vozil Renault Twingo E-Tech, kar pa s t. i. digitalizacijo in razogljičenjem nima veliko skupnega.

O t.i. električnih avtomobilih pa še to!  Ve se namreč, da baterije, ki “premikajo” električne avtomobile, ne ustvarjajo elektrike, ampak zgolj shranjujejo elektriko, proizvedeno drugje. Slednja pa se pridobiva zlasti s kurjenjem premoga, uranom kot gorivom za jedrske elektrarne ter elektrarnami za pridobivanje zelene energije in dizelskimi generatorji. Torej trditev, da je električni avtomobil brezemisijsko vozilo, sploh ne drži, saj proizvedena elektrika prihaja iz elektrarn in večino teh poganjajo na premog ali plin. Zatorej danes 40-% električnih avtomobilov, ki vozi po cestah dejansko ima precejšen ogljični odtis, kar velja vedeti.

A to še ni vse! Tisti, ki se navdušujete nad avtomobili na elektriko in nad zeleno revolucijo, bi morali pod drobnogled vzeti vse tipe baterij, pa tudi vetrne turbine in sončne celice.

Običajna baterija za avtomobil na elektriko tehta 450 kg, kar je skoraj pol tone, z drugimi besedami. Baterija vsebuje 11 kg litija, 27 kg niklja, 20 kg mangana, 14 kg kobalta, 90 kg bakra in skupaj 180 kg aluminija, jekla in plastike. V njeni notranjosti pa najdemo več kot 6000 posameznih litij-ionskih celic.

Za izdelavo vsake baterije za vozilo, ki je električno gnano, je potrebno predelati 11.000 kg soli za litij, 15.000 kg rude za kobalt, 2.270 kg smole za nikelj in 11.000 kg bakrove rude. Skupaj skoraj 40 ton materiala za izdelavo ene same baterije!

Ob tem, pa je za prodobivanje zgoraj omenjenih materialov za izdelavo ene baterije, potrebno  izkopati tudi kar 225.000 kg zemlje, kar je vse prej kot ekološki poseg v naše okolje.

Pri izdelovanju solarnih panelov oz. po domače sončnih celic, pa so velik problem kemikalije, ki se uporabljajo za pretvorbo silikata (op.a. silicij) v gramozu, kateri je nujno potreben za izdelavo sončnih panelov.

Za proizvodnjo dovolj čistega silicija, je slednjega potrebno obdelati s klorovodikovo kislino, žveplovo kislino, fluoridom, trikloroetanom in acetonom.

Poleg tega so potrebni za izdelavo še galij, arzenid, bakrov-indijski-galijev diselenid in kadmijev telurid, ki so prav tako zelo strupeni.

Ob tem velja še omeniti, da solarnih panelov ni mogoče učinkovito reciklirati, ker silikonski prah, ki se sprošča ob reciklaži, predstavlja nevarnost za zdravje.

Po prijaznosti do okolja ne odstopajo niti vetrne turbine, ne v smislu stroškov in ne v smislu ohranjanja okolja, saj ima proizvodnja slednjih za okolje škodljive posledice.

Povprečna vetrna turbina oz. tudi mlin na veter, pretvarja kinetično energijo vetra v druge oblike mehanske energije, tehta 1688 ton, kar je enakovredno teži 23 hiš in vsebuje 1300 ton cementa, 295 ton jekla, 48 ton železa, 24 ton steklenih vlaken in redke zemlje, ki jih je težko in drago pridobivati. Slednje so neodim, prazeodim in disprozij.

Vsako od treh lopatic vetrne turbine tehta 40.000 kg in ima življenjsko dobo med 15 in 20 let, potem pa jih je treba zamenjati. Rabljenih lopatic rotorja pa se ne da reciklirati.

Vsekakor imajo te tehnologije svoje mesto v prihodnosti, a pri tem si ne smemo zamegliti pogleda z mitom o energiji brez emisij. “Going Green” se morda zdi utopičen ideal, a če na skrite in vgrajene stroške pogledate realistično in nepristransko, boste ugotovili, da »Going Green« danes povzroča več škode okolju, kot se zdi na prvi pogled.

Zato velja vedeti in se zavedati, da ima prizadevanje za digitalizacijo in razogljičenje tudi drugo plat. To pa pomeni, da realnost preboja električnih avtomobilov ni tako idilična, če upoštevamo vsa dejstva tudi izven svojega dvorišča.

No, in še to! Golob, ki bo francoskemu podjetju namenil denar slovenskih davkoplačevalcev (koliko, ne on ne njegov minister Han, nočeta povedati – govora je o desetini milijonov) za sestavljanje električnega Twinga, naj bi se ob gledanju otvoritve OI v Parizu, šel zahvalit francoskemu predsedniku Macronu, ker naj bi ta pomagal prepričati Renault, da ta vzame težko prislužen denar slovenskih davkoplačevalcev, in sicer zato, da bo še več Hrvatov in drugih tujcev dobilo v Revozu.

Ob tem pa velja tudi, kot že zapisano, da sestavljanje električnih vozil Renault Twingo E-Tech v Novem mestu – tudi s pomočjo davkoplačevalskega denarja – z digitalizacijo in razogljičenje nima veliko skupnega. Bolje rečeno NIČ!/J.T./