Slovenija, 30. marec 2025 – Pésnika (ž. pésnica) ali poéta (ž. poétinja) opredeljuje s tem, da piše pesmi oziroma poezijo. Pesnik naj bi bil človek, ki ima naravni dar, da dojame za človeške pojme presegajoče. Pesnik naj bil tudi človek, ki s svojim izražanjem odkriva svoje ideje, neznane skrivnosti, dojema pojem ljudi, domovine in naroda.

Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem. Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z name naredi poetove korake – bolje rečeno iz svojega opusa ponudi našim bralcem – vsako nedeljo – TRI pesmi, ki ponazarjajo poetov korak?

To je pesnik Srečko Čož, katerega pesmi so zgodbe življenja, ki zrcalijo preplet v družbi in večplastnost dogajanj današnjega časa. In tokat je tako:

• STRAST

Si kot sonce, greješ me.

Kot mati me spodbujaš. Kot angel me čuvaš in mi prebujaš spečo srečo.

Spoznavam se, ko gledam ti v oči, in brez razlag razumem vse.

Midva lahko, midva lahko le skupaj dava slabemu slovo!

Lepšava s strastjo si srečo: da je kipeča, da gori, da je svetlo, da čas teme gre vselej mimo in slast je vselej strast; naj teče najin čas ubrano, naj v njem ne bo prav nič zlagano.

• SREČA

O, še sreča, da si: SREČA!

Hvala, ker si me izbrala.

Uzrem te iznenada, ne odleplja se od tebe moj pogled.

Si vsega dobrega izvir, ugašaš iskre za prepir in prijeten je nemir, da še imaš me rada in da me ne boš izdala, odrinila na stranski tir.

Spet tvoj sem kavalir, iz mene izpuhteva nepojasnjeni nered, veselje se rojeva, v mene spet domuje red.

• SLIKE

Brez tebe v ljubezen nesmrtno verjamem, ne mislim na sebe, me žalost je zapustila, ni me upognila, ni me pogubila, zato sliko na steni ne snamem.

Predan sem resnici in vanjo verjamem, da te nisem pozabil.

Tudi slik na polici ne obrnem in tistih na mizi nikdar ne prevrnem, gledajo vame, svete so zame tvoje oči.

Lepo jih je blizu imeti, sijejo vselej z obeti, spodbujajo me z nasveti da bi se zate – živeti navadil, brez tebe, za sebe.

Noči podarjaš mi in pesmi, odmikam z njimi se trpljenju, več se v dvomih ne izgubljam, stiskati spet upam pest, ker v njej imam ljubezni ključ, spet objemam in poljubljam, mi odvzemaš bolečino ter mi daješ luč, skrbiš za moj ugled, in čisto vest, da zmogel bom ostati zvest poštenemu življenju.

O, še sreča, da si: SREČA!