Slovenija, 20. april 2025 – Pésnika (ž. pésnica) ali poéta (ž. poétinja) opredeljuje s tem, da piše pesmi oziroma poezijo. Pesnik naj bi bil človek, ki ima naravni dar, da dojame za človeške pojme presegajoče. Pesnik naj bil tudi človek, ki s svojim izražanjem odkriva svoje ideje, neznane skrivnosti, dojema pojem ljudi, domovine in naroda.

Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem. Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z name naredi poetove korake – bolje rečeno iz svojega opusa ponudi našim bralcem – vsako nedeljo – TRI pesmi, ki ponazarjajo poetov korak? Srečko Čož!

ZAJOČIVA KDAJ SKUPAJ

So rekli, da se jokat fantu ne spodobi, da fant mehkužen in cmerav je v prispodobi.

Ko prvič se zgodi: ponosna nate, bom z milino rok ti lica ohladila, lica žametnih solza.

Ker z mano jih deliti smeš resnico to izveš: čeprav so vroče in pekoče, ko ti srce zajoče, solze so pomirjajoče.

Če se že ljubiva, skupaj še zajočiva,  ko nama bo hudo.

Ne bodi za solze prikrajšan, bodi z njimi ves olajšan: solze so moč, niso posmeh, nikdar niso greh, za njimi se vselej pojavi nasmeh…

Rada bi, da jočeš z mano, ko ti je hudo.

Naj nerodno ti ne bo!

Mislim, da je prelepo, in da srečne so vse deklice, ko fantje njihovi, čeprav priznati nočejo, kdaj pa kdaj – skrivaj zajočejo.

SPODBUJAM SE

Želim si nadvse, a kar strah me je, pa zato ji ne rečem: »Ljubim te!«

Morda se opečem, če ji to rečem?

Se komaj poznava, ne vem če sva prava a močno čutim in tudi slutim, da sva, da nekaj imava za skupaj…

A fant ne obupaj, si rečem, ne bodi neviden, ne bodi previden, ne preveč priden, bodi razviden, bodi predrzen, kot se spodobi, če nisi len, če si iskren, ne bodi oprezen, ne bodi brezvezen, izkaži ljubezen do nje, odločno pristopi, se nanjo priklopi, se ji nasmej, igrivo povej: »Ljubim te!«

ZALJUBLJEN V LJUBEZEN

Ali sem lahko zaljubljen v ljubezen?

Ali je lahko ljubezen vselej ljubezniva?

Poveličujem jo, ker se je v meni naselila in v mojem tkivu biva, iz njega nikdar ni se izselila, me je umirila, da lažje snujem z njo vse težje odločitve in sprejemam z njo premišljene rešitve.

Jaz sem zaljubljen v njo, v ljubezen brez imena, najino.

Ljubim jo, ker je iskriva, in ji lahko preberem iz oči, iskreno mnenje njeno, kaj je prav in kaj prav ni.

Je prilagodljiva, popustljiva v razpravah, z dobrimi nameni.

Skupaj, po enakem hrepeniva, nikdar ni žaljiva, ljubezen brez imena, najina.

Mi všeč je, da je včasih sramežljiva, ko brez besed, jo le z očmi pohvalim, da je lepa.

Je vsak trenutek razburljiva in mi takšna paše, je privlačna, drugačna, vroča, nikdar mlačna.

Je zapeljiva, ustrežljiva, vselej mi je zvesta, zaupljiva, do mojih muh je popustljiva, zame je zato res neminljiva.

Me obseda misel pomenljiva, da je ljubezen vselej ljubezniva…