Slovenija, 27. april 2025 – Pésnika (ž. pésnica) ali poéta (ž. poétinja) opredeljuje s tem, da piše pesmi oziroma poezijo. Pesnik naj bi bil človek, ki ima naravni dar, da dojame za človeške pojme presegajoče. Pesnik naj bil tudi človek, ki s svojim izražanjem odkriva svoje ideje, neznane skrivnosti, dojema pojem ljudi, domovine in naroda.

Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem. Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z nami naredi poetove korake – bolje rečeno iz svojega opusa ponudi našim bralcem – vsako nedeljo – TRI pesmi, ki ponazarjajo poetov korak? Pesnik Srečko Čož!

OSTAJAM – avtor Srečko Čož

Ostajam vse boj sam

v nočeh in dneh;

vse krajši je seznam,

 ljudi, ki jih poznam,

in jim bežen smeh

bolj v posmeh,

ker jim je ušel uspeh,

do samega hudiča –

pa jih zato objema greh,

ker ni ostalo več od niča,

jaz pa se temu priča,

odhajam…

A daljši je seznam

ljudi, katere rad imam:

na njem si ti,

sorodniki, prijatelji,

pa lepotice, športniki,

pisatelji in pesniki,

poštar in novinarji,

sosedje, doktorji

branjevke in cvetličarke,

beračice, starke,

muze – poetov vladarke,

žal odhajam,

ko rad bi, da ostajam…

STARA LJUBLJANSKA ZALJUBLJENCA – avtor Srečko Čož

Starejša sva

in redno se sprehajava,

si z besedami ugajava;

lep je svet, za znoret:

v stolnici odbija pet.

Vsak od naju,

kakor v tistem davnem maju,

se nasmehne gostu, ki ga srečava,

in naju gleda pomenljivo,

kot da je nekaj zanimivo, neminljivo,

svet je od lepega zadet!

Menda zaobljube dragocene

se s ključavnico zaklene

na Mesarskem mostu.

Jih bova še midva,

sveže vselej sva zaljubljena?

Še prej na Zmajski most zavijva,

eno pivce spotoma popijva,

spet ob Zmaju drug v drugem kaj odkrijva,

pa po reki se navzgor zazriva;

naj dolg povratek bo pod roko

in glejva se globoko, globoko…

Ključavnico pa pozabiva,

zaobljube v ušesa posadiva –

da se slišijo v vsakem maju,

nad nama tam visoko,

kjer se na kakšnem novem mostu,

v nevidnem raju,

nad to reko –

spet dobiva…

POLITIK – avtor Srečko Čož

Ne pride ti

do živega

nobena kritika,

priplazi se nek mraz,

ko te pogledam

globoko v oči,

in vidim izraz

plašnega

vodenega,

odvisnega,

nebogljenega,

pokvarjenega,

odtujenega,

plačanega

politika.

Pa se zavedam,

Da si to kar si –

po naši

in po volji moji

da si nad nas

visoko se postavil,

utišal naš glas,

spremenil obraz,

pozabil obljube

da se boš boril

za nas,

ki smo zdaj zate zgube.

A preveč si stavil,

da bi bil boljši,

da bi bil višji

kakor mi

in kakor jaz!

Popusti v višini,

ki te zavrača.

smeši, obrača

več h koritu se ne rini.

Ne vem,

kam boš prišel

k nam in meni ne,

kam – briga me!

Razočaral si nas,

razočaral si me,

več se ne slini,

čim prej – izgini!