Slovenija, 1. junij 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem.
Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.
In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:
OD SEBE DO TEBE
Do tebe,
živel sem prevečkrat v mraku,
z ljudmi v razkoraku,
bil mlačen,
izgubljen in drugačen,
brez drobnih radosti,
poln upov in zmot,
večkrat še sam sebi tečen,
nesrečen,
tudi v bolezni,
brez vsake ljubezni,
sem prebijal se sam,
ne da bi vedel –
kod in kam.
Od sebe do tebe
bila dolga je pot!
Kar tako
me večkrat po laseh pobožaš,
da spoznam, kako je to lepo.
Pokloniš mi nasmeh,
besede tople, lesk v očeh,
pa se imam lepo, hudo lepo…
Beseda med nama
moč ima čarobno:
pozabljam negotove čase,
ko bil zaprt sem vase
in nisem vedel: kdo sem, kdo?
Zdaj vem, zdaj vem,
kam in s kom grem,
kaj govorim, kaj si želim;
ko mi spokojnost prinašaš,
slabe spomine odnašaš,
razumem vsak lepi trenutek
in imam dober občutek,
da drugačen sem
in vem, kdo sem,
s teboj se zavedam, da sem!
NEODGOVORJENI KLIC
Se tudi tebi zdi,
da nate mislim venomer –
najbolj takrat,
ko ni te tu
in v samoti slišim
globoki glas miru,
petje nočnih ptic,
ustavljata se dih in stih,
strmim,
nihče se ne oglasi
na moj klic.
Tihi glas daljave
neopredeljene
mislim je napoti,
da so razdvojene,
da so nebogljene,
ker ne prideš mi naproti
v podobi zveste žene,
izbrišeš moj nemir
in slutnjam mojim
ne daš prav
v uganki –
ali misliš nate ta večer,
ali pa pozabljaš me počasi…
Čakam na tej strani,
samo oglasi se na klic,
oglasi!
Ozvoči mi utrip
samotnega miru,
kopreno upanja
prinesi
in izvij med iz zablod,
da se na noge bom postavil,
da lažje bom počakal
in dočakal
tvoj prihod
in se spet pripravil
na nesmiselen odhod…
NEZNANKA IN UGANKA
Ko ti v srce s poti zavijem,
in med nama je vse tesno,
glej naravnost me v oči:
ne izmikaj levo se in desno,
da ne zazdiš se mi neznanka,
mislim resno:
jaz želim ti sanje dati!
Ko pogovor
steče v valovite vode –
in dotakne se usode,
se večkrat zmedeš,
pa umakneš
v izgovor,
da sem ti uganka,
in ne moreš mi iz besed razbrati,
ali mislim resno,
ali norce brijem…
Po pravici ti povem,
tega še večkrat
sam ne vem!
Nisem ravno blažen,
ko brez odgovorov
se iz vprašanj izvijaš,
da ostanem nem, prazen
in poražen;
takrat na šalo zavijem,
in se zaradi dvomov,
za nikogaršnjo kazen,
k tebi ne privijem.
A z vprašanji mislim resno,
čeprav norce brijem!
Moram te spoznati,
ker želim ti sanje dati?
Glej naravnost me v oči,
ne izmikaj levo se in desno,
gre za izpoved resno:
nočem biti ti uganka,
nočem, da si mi neznanka,
jaz želim ti sanje dati!