Slovenija 5. junij 2025 – Sveti Peter je razloženo naselje z gručastim jedrom na skrajnem jugovzhodu Šavrinskega gričevja na nadmorski višini 210 m, na pobočjih med dolinama reke Dragonje in potoka Drnica. Med domačini se je za vas ohranilo ime narečno ime Šupeter. V strnjenem zaselku Goreli je Tonina hiša, etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, muzejskim prikazom bivalnih prostorov in rekonstruirano oljarno – torklo.

»Nekdanja oljarna je v pritličju, v prvem nadstropju pa so na ogled bivalni prostori, ki osvetljujejo način življenja in kulturo prebivalstva v 19. in prvi polovici 20. stoletja. K hiši spada tudi naravno okolje z murvami, oljčnim nasadom in drugimi značilnim rastjem,« sta zapisala Bogdana Marinac in Flavio Bonin, sodelavca Pomorskega muzeja Sergej Mašera, ki že 35 let upravlja s hišo.

Hiša je bila nekoč last premožne družine Gorela. Ime je dobila po Antoniji Gorela, poročeni Bažec, po domače Toni (1874–1966), ki je bila zadnja lastnica hiše in njena prebivalka od rojstva. Bila je najmlajša od petih sester. Po smrti staršev je v hiši nekaj časa živela z možem in hčerko, pozneje pa sama. S pomočjo najetih delavcev je skrbela za kmetijo, kot veliko drugih kmečkih žena pa je pridelek prodajala v bližnjih obalnih mestih in Trstu.

»Pravokotna stavba je grajena pretežno iz sivega kamna, s kamnoseškimi detajli iz belega kamna pa ponazarja eno izmed oblik značilne kmečke hiše v notranjosti slovenske Istre. Razporeditev in namembnost prostorov opozarjata, da gre za starejši tip stavbe iz 19. stoletja ali prej. V prvem nadstropju, ki ima odprto ostrešje, so bili bivalni prostori, pritličje pa je bilo namenjeno gospodarskim dejavnostim. Nekaj časa je bila tam oljarna, nato pa hlev in kantina (klet). Iz glavne fasade štrli kaminski prizidek z dimnikom, ki je nekoč rabil oljarni v pritličju. Značilno zunanje stopnišče z baladurjem, to je majhno pokrito teraso, vodi do vhoda v bivalne prostore,« pravita sodelavca pomorskega muzeja.

Razstavljeni predmeti so deloma izvirni inventar hiše, deloma pa iz sosednjih hiš in okoliških krajev. Ker so bili pohištvo in predmeti dolgo v uporabi in ker so star inventar le redko dopolnjevali ali zamenjevali z novim, vsa razstavljena oprema ne izvira iz istega časovnega obdobja, zagotovo pa je bila v uporabi v 1. polovici 20. stoletja, ponekod pa tudi pozneje.

Že antični viri in literatura omenjajo, da se je intenzivno gojenje oljk v Istri začelo s prihodom Rimljanov. Prav tako stari naj bi bili oljčni mlini in stiskalnice in v dolgem obdobju so le malo spreminjali svojo obliko in podobo. Olje je bilo poleg soli in vina eden glavnih prodajnih pridelkov. Oljčno olje so za domače potrebe uporabljali v prehrani, kot svetilo in v ljudskem zdravilstvu, viške pridelka pa so prodali.

»Za oljarno je na obalnem območju še vedno v uporabi izraz torkla,« poudarjata Bogdana Marinac in Flavio Bonin. »Beseda je prvotno označevala delovno orodje, torej stiskalnico. Sčasoma pa sta po njej dobila ime tudi prostor, v katerem je stala stiskalnica, in poslopje. Tip oljarne, kakršno vidimo v etnološki zbirki v Sv. Petru, je bil v preteklih stoletjih in prvi polovici 20. stoletja zelo razširjen po vsej Istri. Pri tehnološkem postopku pridobivanja oljčnega olja v takih oljarnah so uporabljali mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje oljčne mase, vreteno za zategovanje vide (vijaka stiskalnice) in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo.«

Olje so stiskali v jesenskem in zimskem obdobju. Mlin, v katerem so mleli oljke, je bil zidan iz kamna v obliki kroga s premerom 2,6 m in visok od 60 do 70 cm. Vrhnji del je bil plitev krožnik, narejen iz večjih kamnitih plošč. V sredino kamnitega krožnika je bila vzidana kamnita konkavna plošča s kovinskim ležiščem. Vanj so pritrdili leseno vreteno, katerega drugi konec je bil vpet v stropno gred, tako da se je lahko obračal. Skozenj so vodoravno položili lesen drog, na katerega so pritrdili mlinski kamen, tako da se je vrtel po krožniku. Kamen je gnala žival, največkrat osel, konj, mula ali vol, v mlinih z manjšimi mlinskimi kamni pa včasih tudi ljudje. »Oljke so stresali naravnost pod mlinski kamen ali pa so jih najprej pretresli v leseno posodo, pritrjeno na gonilno gred, od tod pa so enakomerno drsele na mlevno ploskev,« izvemo ob obisku Tonine hiše. »Pašto (maso zmletih oljk) so naložili na pletene športe. Oljarji so jih izdelovali bodisi sami iz konopljine ali kokosove vrvi, ali pa so jih že narejene kupovali v Trstu ali Kopru. Športe so naložili na kamnit podstavek, imenovan luč, pod vido (vijak) stiskalnice. Obtežili so jih z lesenimi čoki, prelili s toplo vodo in začeli stiskati. Topla voda je pospešila izločanje maščobe iz oljčne mase. Ko je bila masa stisnjena, so vijak odvili, zrahljali maso, jo ponovno prelili s toplo vodo in postopek stiskanja ponovili.«

Olje z ostanki tropin in odpadna voda sta odtekala v enega od dveh sodov v odprtini pod stiskalnico. Medtem ko se je olje v prvem sodu bistrilo, so stiskali olje v drugi sod. Iz sodov so pobirali olje s plitvimi kovinskimi krožniki. Včasih so ga nato greli v bakrenih kotlih, ki so viseli na verigah in pod katerimi so kurili z robidovjem ali oljčnimi tropinami. Menili so, da ima takšno olje boljši okus in aromo od nekuhanega. Goščo, ki je nastala v kotlih, potem ko so pobirali olje, so uporabljali za mazanje osi pri vozovih, odpravljanje garij pri živini in kot mazilo proti ušem. /Za vas se je potepal Primož Hieng