Slovenija, 22. junij  2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

SPROŠČENA

Me sreča navdaja,

ko si domišljam,

da po toliko letih,

lepih obetih,

praznikih svetih,

zvezdicah preštetih,

utrinkih ujetih,

pravljicah začetih –

še me osvajaš,

ko z objemom prihajaš

v moj dom;

nič ne razmišljam,

do kdaj ti bom

končna postaja, deklica zlata:

vljudno potrkaš na vrata,

vstopiš potiho,

da pes ne zalaja, veselje občutim,

prepustim se perutim,

da odneso me v nebesa,

kjer s poljubi začutim,

kako si drugačna

od ljudi okrog mene,

katerih lica

prevečkrat so mračna

in zagrenjena,

preveč zaskrbljena,

kar izgubljena, vsak zase se žene;

ti si drugačna, lepo urejena,

od mene čaščena,

vselej željena,

edina in ena,

ti si sproščena.

Kako ti uspevajo

lepe predstave,

da te nič ne zamaje

v stresih vsakdana,

ko brez medicine

ne poznaš bolečine –

le z zdravili narave,

odganjaš težave,

ko na tvoj mah

se podirajo

vseh norosti ograje,

ni te strah zdrah,

niti povedi vsevednih

od mnogih nevednih.

Me včasih prevzame

nek klic iz globine,

me vprašanje objame:

če ta sproščenost

ni narejenost,

če res ti je dana,

ali so sanje,

da upanja rana

se mi prežene,

da ne slutim zarote,

da povsod so pomote

in sprevidim lepote

vsakdana!?

Rad te imam,

ker si sproščena,

brez vprašanj narejena,

si zame –

edina in ena.

NAJ BO MEHKO POSTLANO

Nista brezbrižna

do ljudi,

ki jih srečujeta,

opazujeta,

pozdravljata,

dobro voljo trosita,

nista ponižna –

nič ne prosita,

gospod in gospa,

še kar pokončno hodita,

pod roko se držita,

trenutkom se razdajata,

živahno govorita,

čeprav na sebi nosita

skoraj križev osem.

Gospod in gospa,

o čem razmišljata

ko se utrudita,

ustavita,

in kaj si obljubita,

preden, po večerji,

gresta spat,

ko se poljubita,

pobožata,

za roke nežno stisneta?

Kdo komu bo lučko prižgal,

kdo sam bo prvi ostal,

kdo se prvi bo bal,

in komu za drugim bo žal?

Želim vama slediti,

gospod in gospa,

zaljubljeno hoditi,

še s križi osmimi,

ob sebi gledati oči iskrive –

neminljive,

naj življenje bo

mehko postlano,

do osmih križev

mi naj bo dano,

živeti z njo,

pod roko…

SRČNE KARTE

Pridi mi nasproti,

nič te naj ne zmoti

nocoj,

da bi preložila snidenje!

Prinesi srčne karte,

da razum izve,

kam mi s teboj

prihodnost gre…

Srčne karte

mi pokaži

in jih premešaj

pred menoj,

želim si videnje

usode najine;

s pogumom se izkaži,

povej, kaj boš z menoj,

o dveh usodah – s teboj

se dolgo, dolgo

pogovarjati

želim nocoj.

Če bodo karte prave –

boš uživala trenutke slave,

te predano bom

poslušal,

kot med te bom okušal…

Noč bo svetla,

z lahkoto

vse skrbi in vse laži

bova pod prag pometla.

Radoveden sem nocoj,

želim,

da srečna boš z menoj!

Ne vem, kaj ti bom dal

za klepet z menoj,

morda poljub dobiš

nocoj,

če zares boš moja –

da odneseš ga s seboj,

da z njim me malo vsaj pogrešaš,

ko drugim fantom,

namesto srčnih kart –

glave mešaš…