Slovenija, 6. julij  2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

Z GUBAMI MLADA

Pogled preljub
pred ogledalom
postaja ti odveč,
in kar moteč.

Več se ne postavljaš
s ponosom
in zanosom,
da si še brez gub.

Zdaj ugotavljaš,
kako marsikaj mine,
da leta hitra so
in puščajo sledi.
Izzivajo, kličejo
leta skomine
na noro mladost,
in zlato prostost.

A te tanke gube
še imajo opoje,
meni so ljube
zato ker so tvoje.

Izzivi me vabijo,
leta prikličejo:
še imava se rada,
si z gubami mlada…

UPANJE

Če pot je strma,
kaj bo jeza ti in trma!?

Popusti malo,
da oddahnem,
srce odprem
in spočit spet grem
na pot
po izgubljene sanje…

Nisem več močan
kot bik
in razigrani fant
iz lepega začetka!
Kako naprej – ne vem,

živim tako-tako,
drugače kakor ti,
a še v meni želja tli,
da najdem upanje
in izgubljene sanje.

Raje se odmakneš
kot da se primakneš,
preglasna si v tišini,
se znajdeš v sivini.

Ta pot je meni tuja
in ti ne veš,
ko spretno greš v strmine,
da plazove divje sprožaš
na spomine…

Utrujen sem od vsega,
daj, popusti malo,
da oddahnem,
ker ne zmorem tega brega,
in nočem iz doline,
kjer sem prilepljen na spomine.

V njih lepotah so skomine,
da le se upanje prikaže,
in meni pot pokaže –
pot naivnega začetnika –
do tujega,
a nežnega srca…

USODA

Usoda,
vse mi gre po zlu.

Problemi –
od kar te ni več tu.

Poskušam –
dnevom vzeti mrak,
občutim –
negotov korak…

Bila si kot roža, ogenj in med,
diamant si bila.

Bila si hladna kot led –
za prazen nič
bila si hudič!

Mi kdaj spet vrneš sanje,
da moje zlato boš dekle
kot prej, kot prej?

Mi pokloniš znova upanje,
da drugačna si
kot prej, kot prej?

Morda pa čas je zdaj,
da priplaziš se nazaj:
da stopi se trme led
in da
z usodo,
v objemu ognja,
lizala bova sladki med…