Slovenija, 27. julij 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.
In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

V BOJ ZA OČARLJIVKO

Ni mi všeč,
ko brez potrebe
plohe osladnih besed
se lepi na tebe
od čudnih genialcev,
vsiljivih neznancev.

Ti še osvajaš,
se poigravaš,
rada ugajaš,
meni nagajaš,
lepa tiranka,
moja neznanka.

Si mi padla v oči,
v boj si želim,
da bom tvoj,
da te dobim.
Svoj vidim obstanek,
ko boš z menoj,
jaz pri tebi, ti z menoj.
Srce v meni
na žile brenka –
moja boš,
oslepljenka!
Dvome preženi,
že vrabček čivka:
moja boš, očarljivka!
Si poiskana,
prestrežena,
kmalu dosežena.
Bo jasno nebo,
plohe ne bo,
vznemirljivka.
Srce v meni
se že smeje,
na žile brenka
vse močneje.

NE TU

Mi gre na smeh,
ker v mestu, zunaj,
vsem na očeh,
delam greh,
ko te odkrito rad imam.

Praviš mi:
Ne tu, ne tu!

Dovoliš mi le
žgečkljive poglede,
prijazne besede,
ker se ne spodobi,
da pred ljudmi
prilepim ti
dolg in vroč poljub,
da od veselja vriskam,
skačem od sreče,
te nežno stiskam,
šepetam na uho,
da mi je lepo.

Praviš mi:
Ne tu, ne tu!

Se ne spodobi,
da kršim bonton,
bonton, bonton;
jaz kršitelj,
ti ostra kot britev,
spodbujaš kršitev.

Ni mi všeč,
ko brez potrebe
ploh osladnih besed
se lepi na tebe
od čudnih genialcev,
vsiljivih neznancev.

Ti še osvajaš,
se poigravaš,
rada ugajaš,
meni nagajaš,
lepa tiranka,
moja neznanka.

Si mi padla v oči,
v boj si želim,
da bom tvoj,
da te dobim.
Svoj vidim obstanek,
ko boš z menoj,
jaz pri tebi, ti z menoj.
Srce v meni
na žile brenka –
moja boš,
oslepljenka!
Dvoje preženi,
že vrabček čivka:
moja boš, očarljivka!
Si poiskana,
prestežena,
kmalu dosežena.
Bo jasno nebo,
plohe ne bo,
vznemirljivka.
Srce v meni
se že smeje,
na žile brenka
vse močneje.

SAMO ŠE ENKRAT SE OBRNI

Nocoj, v noči črni,
samo še enkrat se obrni
in postoj.

Mesec le srebrni
kaže pot,
da greš – na levo,
da grem – na desno.
Bo moja le
otožna misel,
ki hodi za teboj,
še našla smisel
v vsem,
kar je ostalo
in kar je
lepega odneslo,
bolečega prineslo
tvoje žalostno slovo?

Želje zadnje
ne zavrni,
ujemi jo,
to nebogljeno misel,
ki strelja za teboj:
Samo še enkrat se obrni!

Samo še enkrat se obrni
in postoj,
pomahaj malo
za spodbudo,
da bom zmogel razumeti.

Ujemi nebogljeno misel,
vzemi jo za svojo,
da bom zmogel
preboleti in živeti smisel
vsega lepega,
kar je nocoj
ostalo za teboj.

Samo še enkrat se obrni…