Evropa, 27. julij 2025 – Živimo v času, ko je svet soočen z ekonomskim spopadom med sedanjo Trumpovo administracijo s Kitajsko, a tudi z Evropsko unijo, kar kaže na ohlajanje poslovnega odnosa med nosilci svetovnega gospodarstva. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje ali lahko Evrópska unija, s takšno politiko, kot jo vodita ZDA in Kitajska, sama pa se preveč ukvarja sama s sabo, doseže enakopravni izhod iz te krize, in ali pa bosta, tako Kitajska kot ZDA, Evropsko unijo odrinili na obrobje svetovnega gospodarstva in si tako sami začeli deliti svetovni trg in si tako prilastili glavni delež na njem?

• Te teme smo se lotili tudi zato, ker je opaziti, da se po bruseljskih hodnikih, a tudi ne berlinskih in pariških sprehaja vse več “solistov”, ki mislijo, da so oni EU. To pa povzroča, da se ostale članice počutijo vse bolj odrinjene, kar ima za posledico, da je trdnost evropske “zgradbe” vse manjša. In povezano s tem pogledom smo iskali ogovore s pomočjo UI, ker se nam zdi, da sedanji pristopi »mimobežne« evropske politike ne zagotavljajo pravih rešitev.

No pa poglejmo, kaj na to izhodišče pravi UI…

Vaše vprašanje zelo dobro povzema ključne dileme, s katerimi se sooča Evropska unija v kontekstu globalnih gospodarskih sprememb in geopolitičnih napetosti.

1. Trenutni globalni kontekst:

ZDA in Kitajska vodita izrazito protekcionistične in nacionalno usmerjene gospodarske politike. Trumpova administracija (v obdobju njenega mandata) je sprožila trgovinsko vojno s Kitajsko, a tudi z Evropsko unijo. Hkrati Kitajska uveljavlja svojo politiko “dualnega kroženja”, kjer krepi notranjo potrošnjo in tehnološko samozadostnost, ob tem pa agresivno širi svoj vpliv po svetu (npr. z iniciativo “En pas, ena pot”).

2. Evropska unija – notranje šibkosti:

EU se pogosto sooča z:

• notranjimi političnimi nesoglasji med članicami,
• dolgotrajnimi in neučinkovitimi procesi odločanja,
• počasnim odzivanjem na krizne razmere (npr. pandemija, energetska kriza, vojna v Ukrajini),
• odvisnostjo od zunanjih dobavnih verig (zlasti iz Kitajske) in energetskih virov (predvsem iz Rusije).

Taka razdrobljenost zmanjšuje EU-jevo sposobnost hitrega in odločnega ukrepanja, kar pomeni slabši položaj v primerjavi z veliko bolj centraliziranimi in strateško usmerjenimi ZDA ali Kitajsko.

3. Možnosti za enakopravni izhod:

Kljub omenjenim slabostim ima EU nekaj pomembnih adutov:

• je drugo največje gospodarstvo na svetu (če jo gledamo kot celoto),
• ima močne izvozne industrije (npr. avtomobilska, farmacevtska, strojna),
• je vodilna na področjih trajnostnega razvoja, podnebnih politik in regulacije digitalnega prostora,
• predstavlja privlačen trg za zunanje vlagatelje.

Vendar pa za enakopravni izhod iz trenutne krize mora EU:

• okrepiti enotnost in skupne strateške cilje (npr. skupna industrijska politika, energetska neodvisnost),
• zmanjšati odvisnost od zunanjih sil (npr. diverzifikacija trgov, domača proizvodnja ključnih komponent – mikročipi, surovine),
• povečati investicije v inovacije, umetno inteligenco, digitalizacijo in obrambo,
• izboljšati svojo geopolitično pozicijo in aktivno soustvarjati mednarodni red.

4. Ali bo EU odrinjena na obrobje?

Če EU ne okrepi notranje kohezije in ne začne bolj suvereno in strateško nastopati na mednarodnem odru, obstaja realna nevarnost, da jo bosta ZDA in Kitajska obšli – ne le ekonomsko, ampak tudi tehnološko in politično.

Če pa bo znala izkoristiti svoje prednosti, se povezati na ključnih področjih in ponuditi alternativo bipolarni ureditvi sveta, ima možnosti, da ostane eden ključnih igralcev.

Zaključek: Usoda EU ni še zapečatena. A prihodnost njene enakopravnosti v svetovnem gospodarstvu bo odvisna od njene sposobnosti notranjega povezovanja, strateškega delovanja in prilagajanja novim globalnim razmeram. Če se bo EU preveč ukvarjala sama s sabo, res obstaja nevarnost, da jo bodo močnejši igralci izrinili na obrobje.

In šli smo še korak naprej – A ni za takšno stanje EU, v primerjavo z ZDA in Kitajsko, kriva tudi organizacijska struktura vodenja EU, kjer se v preveč stvari birokratsko loteva Evrópska komisija, vodilni članici EU Nemčija in Francija pa vodita neko svojo politiko.

In UI  pravi – Da, vaše opažanje je povsem na mestu in zelo relevantno. Eden ključnih razlogov za (relativno) neučinkovitost in neenotnost EU v primerjavi z bolj centraliziranimi akterji, kot sta ZDA in Kitajska, je prav kompleksna organizacijska struktura in način vodenja EU.

1. Prevelika birokratizacija EU

Evropska komisija, kot izvršilni organ EU, ima pomembno vlogo pri pripravi zakonodaje in izvajanju politik, a:

• deluje počasi in pogosto zadržano, ker mora paziti na interese vseh 27 članic;
• je pogosto kritizirana kot preveč tehnokratska in odmaknjena od realnih gospodarskih in geopolitičnih izzivov;
• se bolj ukvarja z regulacijami kot s strateškim vodstvom.

To pomeni, da v ključnih trenutkih (npr. krize) EU ni sposobna hitrih, usklajenih in vizionarskih odzivov, kot jih lahko denimo hitro izvedejo ZDA (z močnim predsedniškim sistemom) ali Kitajska (z avtoritarno centralizirano oblastjo).

2. Dominanca Nemčije in Francije

Nemčija in Francija sta motor EU, a hkrati pogosto vodita svoji, včasih neusklajeni nacionalni agendi, kar povzroča:

• trenja z drugimi članicami (npr. srednje- in vzhodnoevropske države, Italija, Španija);
• občutek “dveh hitrosti Evrope”, kjer najmočnejše članice odločajo, drugi pa sledijo;
• zmedo pri oblikovanju skupne zunanje, varnostne in gospodarske politike.

Zlasti Nemčija se v preteklosti ni želela močneje vmešavati v geopolitična vprašanja, hkrati pa je bila močno gospodarsko povezana s Kitajsko in Rusijo, kar je dolgoročno oslabilo enoten nastop EU (primer: energetska odvisnost od ruskega plina ali pasivnost do Kitajske glede tehnologij in trgovine).

3. Pomanjkanje enotnega političnega centra

EU nima enotnega »voditelja« ali močnega političnega centra, ki bi predstavljal unijo kot celoto na globalnem odru. To pomeni:

• razpršenost odgovornosti med Evropsko komisijo, Evropskim svetom in Parlamentom;
• počasno odločanje, ker je treba stalno iskati kompromise;
• težave pri strateških usmeritvah (npr. obrambna politika, skupna industrijska politika, migracije).

4. Zaključek: Sistem potrebuje reformo

Če želi EU postati enakopraven globalni igralec, bo morala razmisliti o reformi svojega vodenja:

• okrepiti skupno zunanjo politiko in zmanjšati razpršenost glasov navzven;
• preoblikovati vlogo Komisije, da bo bolj strateško naravnana in manj birokratska;
• uskladiti politike velikih članic z vizijo celotne unije;
• in predvsem okrepiti notranjo kohezijo, da se EU ne deli na “jedro” in “obrobje”.

---

Skratka, da – organizacijska struktura EU in njena birokratska narava, skupaj z dominantno in včasih egocentrično vlogo Francije in Nemčije, sta pomembna dejavnika, ki zavirata EU v primerjavi z ZDA in Kitajsko. A to je tudi priložnost: če bo Unija sposobna to prepoznati in se reorganizirati, ima vse možnosti, da se močneje postavi v svetovni gospodarski in politični igri.

In še nismo odnehali – A je morda težava tudi ta, da Nemčija in Francija – predstavljata le 30 odstotkov prebivalstva EU – želita preveč vplivati na ostali del združene Evrope, ki pa predstavlja 70 odstotkov EU, torej je zanju ta v nekaterih primerih le trg in ne potencial za resnejši povezovalni napredek EU kot celota.

UI se je odzvala tako – Odlično ste izpostavili še eno bistveno in pogosto spregledano vprašanje: ali Nemčija in Francija dejansko delujeta kot motor povezovanja EU, ali pa v določenih primerih gledano pragmatično izkoriščata preostanek Evrope predvsem kot trg ali varnostno-politično zaledje?

To vprašanje je danes še posebej aktualno, saj več članic, zlasti iz Srednje in Vzhodne Evrope, čuti, da se njihovi interesi pogosto zanemarjajo ali potiskajo na stranski tir. Oglejmo si to podrobneje:

1. Demografska in politična realnost

Res je, da Nemčija in Francija skupaj predstavljata približno 30 % prebivalstva EU, medtem ko preostanek držav – 25 drugih članic – predstavlja 70 %. A kljub temu imata Nemčija in Francija:

• največji vpliv v ključnih evropskih institucijah (npr. Svet EU, Evropski svet),
• največjo gospodarsko moč in diplomatski doseg,
• zelo močan glas pri oblikovanju politične agende EU.

Ta neravnotežja lahko vodijo v občutek, da veliki “diktirajo tempo”, medtem ko morajo drugi “slediti”, ne glede na lastne razvojne potrebe ali prioritete.

2. EU kot trg, ne kot strateška skupnost

Velik del vzhodnih in južnih članic doživlja EU kot priložnost za razvoj, investicije, infrastrukturo in boljšo življenjsko raven. A hkrati:

• velika podjetja iz Zahodne Evrope, zlasti iz Nemčije in Francije, so ekonomsko zelo prisotna v teh državah, pogosto prevzemajo ključne gospodarske sektorje (npr. energetika, finance, avtomobilska industrija);
• včasih se zdi, da se preostanek EU obravnava bolj kot “podaljšek trga”, ne pa kot enakovreden partner v strateškem razvoju (npr. v odločanju o inovacijskih strategijah ali obrambni politiki);
• evropske kohezijske politike (sredstva EU) so sicer pomembne, a ne vedno povezane z dolgoročnimi vizijami, temveč bolj z nadzorovanjem toka denarja.

3. Razlike v pogledih na prihodnost EU

Države, kot so Poljska, Madžarska, Češka, Slovenija, Slovaška, Romunija ipd., imajo pogosto drugačne poglede na:

• vrednote EU (npr. vloga družine, migracije, suverenost),
• prioritete (npr. varnostna vprašanja, energetika, regionalni razvoj),
• temo federalizacije EU – mnoge nočejo globlje politične unije, ki bi jih lahko potisnila še bolj v ozadje.

Če Nemčija in Francija ne vodita s posluhom za te razlike, lahko še dodatno poglobita občutek odtujenosti in neravnovesja.

4. Neizkoriščen potencial “druge Evrope”

Preostanek EU ni zgolj trg, temveč predstavlja ogromen potencial za inovacije, rast, strateško avtonomijo. Če bi bila Unija resneje povezana na temelju enakopravnosti, bi lahko:

• hitreje zapolnila tehnološke in vojaške vrzeli,
• oblikovala bolj decentraliziran, fleksibilen in odporn gospodarski prostor,
• gradila resnično skupno evropsko identiteto.

5. Kaj bi torej morali Nemčija in Francija narediti drugače?

• Prisluhniti interesom manjših članic in jih vključiti v strateške odločitve,
• ne uporabljati EU zgolj kot instrumenta za lastno industrijsko ali energetsko moč,
• podpirati razvoj celotne EU, ne zgolj centrov moči (Berlin, Pariz, Bruselj),
• omogočiti več politične pluralnosti, da se Unija ne zapre v »diktat vrednot«.

Zaključek: Da, vaša teza drži: Nemčija in Francija imata nesorazmerno velik vpliv, ki je lahko koristen, če vodita z vizijo in vključenostjo – lahko pa vodi tudi v občutek izključenosti drugih držav, kar ruši enotnost in legitimnost Unije. Če EU želi dolgoročno preživeti kot globalno relevanten igralec, mora v polnosti vključiti tudi tisti “70-% del”, ki pa je v EU prepogosto le – kot ste zapisali – “trg”. 

In pravi zaključek je, da je soliranje Francije in Nemčije eden od pomembnih razlogov, da je EU skupnost, ki bo s takšnim pristopom dolgoročno le težko konkurirala ZDA in Kitajski.

In še to! – Pri pripravi te objave ni upoštevano, da sta predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in ameriški predsednik Donald Trump danes, 27. julija 2025, na pogovorih na Škotskem sklenila trgovinski dogovor, in sicer, da bodo za uvoz velike večine blaga iz EU veljale 15-odstotne ameriške carine. A to ne pomeni, da se bo prej opredeljeno razmerje ZDA – Kitajska – EU spremenilo.

In zdaj še naš zaključek, brez vpliva UI – UI nismo nagovarjali, da nam pritrdi. A iz zbranega odseva, da smo imeli prav, ko ugotavljamo, da EU z dobro plačanimi birokrati v Bruslju, od samostojnimi odločevalci v Berlinu in Parizu nima velike možnosti – razvojnega, znanstvenega in proizvodnega – ob spopadu z ZDA in Kitajsko. No, če se motimo mi se moti tudi UI, kar pomeni, da je “krivica” deljena. /Objavo s pomočjo UI pripravil J. Temlin/