Slovenija, 3. avgust 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

OBSTOJ
Ne ve, ne vem –
kaj bo potem,
ko bom
sameval
v hladni sobi
in premleval
obupno stanje
in svoj zlom.
Pod neko deko
neudobno
se bom najbrž stiskal
in sanjal peko
kruha belega…
Eno vem gotovo,
da bom še pri sebi,
z mislimi ob tebi –
čeprav ne bo veselega,
in nič ne bo debelega…
Ne boš me gledala
s širokimi očmi,
prestrašena,
ne boš z menoj
šla v boj –
ti boš drugje,
in brez skrbi,
privoščim ti:
srečo si imela
in pamet v glavi,
kot se spodobi,
da nisi tu ostala –
z menoj,
ker nisem pravi,
ker sem preveč sanjav,
in svojeglav,
prehitro sem vihrav,
ne preveč zdrav.
Spoznala si pravočasno,
kar še zdaj
ni meni jasno,
da važen je obstoj,
ki ga v hladni sobi ni,
kjer bije se le boj,
kjer ne morem biti tvoj.

DOLGO SI DALEČ
Si daleč, predaleč,
dolgo, predolgo,
v večernih samotah
pogosto razmišljam o zmotah
zaljubljenih duš.
So vložile v zvestobo,
so dobile grenkobo
nekega dne,
ker dobrota in zmota
imata zobe.
Jaz ti zaupam,
si domišljam,
da v svoji milini
nespodobna vabila odklanjaš,
osvajalce odganjaš,
se z njimi ne ubadaš,
jim preprosto poveš
ali nakažeš,
da ljubimca imaš,
da vsa mi pripadaš,
da jaz sem vzrok,
da jaz sem edini –
tvoj za vselej
in naprej,
najdražji otrok.
Je strah kot morišče,
dvom pogorišče.
Me predolgo ne puščaj
s samoto
na poti,
kjer naju pamet išče!
Pridi nasproti,
urediva dvorišče,
prižgiva ognjišče,
mi govori o norosti,
prikloni ne starosti,
ne odreci se mladosti…
Jaz ti zaupam,
jaz si domišljam…

PREDSTAVLJANJE V DRUŽBI
Dozdeva se mi,
da vrti se ti v glavi
in ti je nerodno,
ko pogledi zvedavi,
na kakšni zabavi,
vrtajo vate:
nisi mu žena,
nisi kar ena,
čigava pa si,
kje sta se našla,
od kod si prišla
v njegovo srce…
Predstavi se sama,
ti znaš to prikupno,
namigni z nasmehom,
kaj je med nama,
kaj nama je skupno,
vdihni globoko,
ponudi jim roko,
povej po resnici,
izberi besede,
naj ne bo ti nerodno,
ker je usodno,
da si moje najdražje dekle.
Ker je usodno,
jaz rečem nerodno,
da moja si draga,
partnerka mila,
moj angel,
da si spremljevalka,
prijateljica,
ljubica, da si mi,
dobra znanka…
Veš, da si moja zadnja ljubezen!
Zato znova in znova
sam nase sem jezen,
ker starim navadam
ne morem uteči,
preprosto vsem reči,
da povsod spremljaš me,
ker si – zlatega kova,
ker si – za vselej,
znova in znova:
moja ta nova…