Slovenija, 18. avgust 2025 – Hrvaški in drugi tuji lastniki so prevzeli ključne dele slovenske prehrambene verige. Politika opozarja na samooskrbo, spregleda pa, da o prehranskih strategijah odloča nekdo drug – zunaj Slovenije.

V Sloveniji se radi hvalimo s svojo hrano, kakovostjo in tradicijo. Toda resničnost je drugačna: največji trgovec, Mercator, je v lasti hrvaške Fortenove, naše najprepoznavnejše blagovne znamke (Barcaffè, Argeta, Cockta, Donat, Zlato polje …) vodijo v Zagrebu, ljubljanske mlekarne so francoske, pivo je nizozemsko, največji perutninski koncern pa ukrajinski. Slovenska prehranska veriga je v rokah tujih lastnikov, ki strateške odločitve sprejemajo drugje.

Kaj to pomeni?
To, da tujci z nadzorom trgovine in blagovnih znamk, imajo tudi ključno besedo pri:

• izbiri izdelkov na policah,
• pogajalsko moč do domačih pridelovalcev,
• vlaganjih v razvoj in inovacije,
• krizni odpornosti v času motenj.

To je logično ekonomsko gledano logično – vsak lastnik deluje v svojo korist. A vprašanje je: kje je pri tem slovenska politika in javni interes?

Politika govori o samooskrbi – a to ni dovolj
Res je, da Slovenija sprejema programe za povečanje samooskrbe z zelenjavo, sadjem ali žiti. A če lastniki trgovske in predelovalne verige ne vidijo interesa, domači pridelki težko pridejo do polic. To pomeni, da samooskrba na polju še ne pomeni prehranske varnosti za prebivalce.

Primeri iz zadnjih let

• Mercator, pod hrvaško Fortenovo, zapira manjše trgovine in centralizira odločitve v Zagrebu.
• Atlantic Grupa iz Hrvaške upravlja slovenske ikone, kot so Argeta, Barcaffè in Cockta.
• Podravka s prevzemom Žita usmerja slovensko pekarstvo, hkrati pa odprodaja sladkarske znamke (Konditorski del poslovanja Žita so Hrvati – Podravka – za 8,6 milijona evrov prodali družbi UPI Star Sarajevo v lasti družine bosanskega podjetnika Rusmirja Hrvića).
• Tuji lastniki odločajo, kateri izdelki so strateški in kateri ne – brez obveznosti do slovenskega potrošnika ali kmeta.

Kaj bi morala storiti Slovenija?

• Spremljati lastništvo in strateške poteze v prehranski verigi.
• Vpeljati minimalne kvote za izdelke iz domače surovine v trgovinah.
• Spodbujati zadruge in domače predelovalce.
• Z velikimi tujimi lastniki skleniti dogovore o lokalnih vlaganjih, kriznih zalogah in deležu domačih dobaviteljev.

Zaključek – opozorilo javnosti
Prehranska varnost je več kot samo hektarji in mlečne kvote. Gre za vprašanje, kdo odloča o naši hrani. Če Slovenija ne bo postavila jasnih pravil in mehanizmov, bodo dolgoročne strategije narekovali drugi – razumljivo, v korist svojih interesov.
Vprašanje pa ostaja: kdo bo poskrbel, da bo prehranska veriga v Sloveniji služila predvsem slovenskim ljudem? Tako vodena politika – s takšnimi politiki (tudi prejšnjimi, da ne bo pomote), kot jih imamo – bo vplivala na to, da bo slovenski potrošnik na trgovskih policah tujih trgovcev, ki obvladujejo slovenski trg, kupoval vse več tujega. Ob tem pa je težava ta, da bo v Sloveniji pridelane hrane odšlo na police kupcev z večjo kupno močjo, oziroma tja, kjer hočejo kupovati zdravo hrano – tudi slovensko. Saj vemo, da nam ne verjamete, da bo tako, a čas bo pokazal, da bo!

In še to! Zanimivo je, da naših, t. i. bogatih, podjetnikov slovenska prehrambna veriga ne zanima. Ravno nasprotno! Od tujcev kupujejo silose in na njihovih mestih bodo gradili stanovanja in poslovne prostore. Seveda imajo pravico s svojim denarjem početi, kar oni želijo, saj je denar njihov! Je pa res, da se ob tem ni potrebni izpostavljati, kako veliko bodo storili za Slovenijo. /LN – UI/