Slovenija, 14. september 2025 – Ko se vozimo, bolje rečeno »parkiramo« na naših avtocestah zaradi zapor in dolgih nepreglednih kolon, nam, ki nekoliko poznamo polpreteklo zgodovino Slovenije, misli odtavajo v daljne leto 1969. In sicer v čas, ko se je zgodila velika politična kriza v tedanji Socialistični republiki Sloveniji. V čas, ko je vlado Slovenije vodil znameniti Slovenec – politik Stane Kavčič. Politik, ki je bil znan po t. i. cestni aferi iz leta 1969, kateri so mu kontroverzni slovenski jugoslovansko usmerjeni komunistični politiki naprtili obtožbe – še z nekaj dodatki –, da je bil prisiljen odstopiti in bil nato izključen iz javnega življenja vse do svoje smrti.

Rekli boste, kaj ima sedanje stanje na naših AC, ko stojimo v kolonah in bentimo (tudi nad ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek – ta je bila takrat stara 8 mesecev) nad trenutnimi nosilci oblasti, skupnega s Stanetom Kavčičem, ko še Slovenije, kot samostojne države ni bilo.

Veliko! Zelo veliko! Namreč, če v Sloveniji takrat ne bi zadušiti pristopov Staneta Kavčiča, bi danes zagotovo imeli vsaj tripasovno dvosmerno AC z odstavnim pasom od Kopra do Šentilja. Pa tudi pravo AC med Mariborom in Lendavo. Da ne govorimo o povezavi med Karavankami – Obrežjem. Torej povezave, za katere ne bi bilo potrebno, da bi morali skrbeti nesposobneži samostojne Slovenije, ki so s svojim nesposobnim načrtovanjem dobesedno uničili naš infrastrukturni cestni križ. 

In tu so osnove (te smo objavili že 31. julija 2023), da spet omenjamo moža, ki je s svojo glavo plačal prvo slovensko žametno osamosvojitev (Da ne bo pomote! Osnova te objave niso le v uvodu zapisane opredelitve, da ljudi jezi, ko čakajo v kolonah na naših AC. Osnova je sedanje stanje na ravni države, ki dobesedno razpada, vladajoča garnitura pa trdi, da ureja stvari za prihodnost. Prihodnost, ki je pisana na kožo njihovim podpornikom in njihovim hlapčevskim kimavcem).

Objava, v kateri je kolega (njegovo ime zapisano v zaključku objave) v nadaljevanju navedel dejstva, ki so osnova za primerjavo in razmislek ob današnjem stanju v tej vse bolj neorganizirani državi, ki je podvržena boju med levo in desno opcijo za oblast, medtem pa država razpada in se vse bolj balkanizira. Ali drugače rečeno postaja neorganizirana nova JugoSlovenija.

• In tu so navedena dejstva, ki dajo misliti, in so osnova za razmislek, kje smo bili že davnega leta 1969 – torej pred 54 let – in kje bi bili, če se ne bi preprečila Kavčičeva slovenska žametna osamosvojitev

1969 – SLOVENIJA ZAHTEVA AVTOCESTNO POVEZAVO ŠENTILJ – KOPER, JUGOSLAVIJA NAS ZATRE

V tistih letih je Slovenija že dalj časa načrtovala svojo avtocesto, od Šentilja do Nove Gorice in Kopra, ki bi povezala Slovenijo z zahodno in srednjo Evropo ter dala zagon slovenskemu gospodarstvu. Gradnjo avtoceste naj bi delno financirala Slovenija sama, delno pa naj bi finance prispevala Mednarodna banka za obnovo in razvoj. A jugoslovansko usmerjeni konzervativni politiki z Mitjo Ribičičem na čelu, niso dovolili Sloveniji izgradnjo dveh avtocestnih odsekov: Hoče–Levec in Postojna–Razdrto! 

Temu, za Slovence “neopravičljivemu” zatiranju jugoslovanskih komunistov, se je uprla tedanja slovenska vlada znamenitega Staneta Kavčiča. Tako se je začela ena prvih kriz in velikih sporov med Ljubljano in Beogradom. Slednje pa je bilo tudi eden od povodov za dokončno slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991.

Slovenske liberalne (pomladne) politike pod vodstvom Staneta Kavčiča, so tako pri poskusu ekonomskega razvoja Slovenije najbolj ovirali njegovi konservativni jugoslovanski komunistični rojaki pod komando Edvarda Kardelja, najbolj pa so se izpostavili Sergej Kraigher, Andrej Marinc in France Popit, predsednik CK ZKS.

SLOVENCI PROTI TITU, TITO PROTI SLOVENCEM 

Še več, jugoslovanski komunisti s Titom na čelu, obsodijo slovensko cestno afero kot nacionalistično. Tito očita Kavčiču rušenje enotnosti in spodbujanje očitkov, da se Sloveniji krade, ter, da ne gre samo za ceste, temveč za položaj Slovenije v Jugoslaviji nasploh. Komunisti so spoznali, da morajo za učinkovito širjenje svoje propagande imeti popoln nadzor nad slovenskimi mediji. Tem so naročili, da morajo slovenski javnosti pristransko poročati o aferi in blatiti pomladnika Staneta Kavčiča. 

NADZOR NAD MEDIJI SE SISTEMATIZIRA – SLOVENSKO MEDIJSKO SCENO ZATREJO

Tisti, ki pozorno spremljajo dogajanje v medijih bodo opazili, da se podoben pristop h kontroli medijev uporablja še danes. Uredniki so redno na udaru. Pa naj bodo levi ali desni. 

Tudi v času medijskih napadov na Kavčiča so hitro kaznovali urednike, če niso poročali po navodilih Partije. Kot kazen, so bili tisti uredniki, ki se leta 1969 niso uklonili pritisku komunistov, takoj zamenjani. Spravili so se tudi na prosveto, saj so 4 profesorje današnje FDV vrgli iz službe, ker so podpirali liberalno ekonomsko politiko Staneta Kavčiča.

Takrat so konzervativni jugoslovanski komunisti spoznali tudi, da morajo za to, da se obdržijo na oblasti popolnoma obvladovati medije ter imeti ljudi, ki lahko učinkovito vplivajo na javno mnenje, ko je to potrebno. Ti naj bi nastopali v vlogi moralno nespornih modrecev in strokovnjakov. Podobno kot danes.

Tako so nastavili svoje ljudi na slovenske fakultete, ki delujejo kot glas stroke in morale, in na ta način dajejo namišljeno moralno in “strokovno ” podporo nepoštenim rabotam takrat vladajočih.

KAVČIČ POSTANE BOLJ POPULAREN OD KARDELJA

Nadzor nad mediji se je leta 1968 pokazal še kako nujen, da bi se lahko komunisti obdržali na oblasti, saj se je izkazalo, da se je slovensko javno mnenje postavilo na stran slovenskih napredno mislečih pomladnih politikov, kot je bil Kavčič. 

Ko je leta 1968 začel delovati republiški računalniški center in je bil ustanovljen Center za raziskovanje javnega mnenja, ki je pokazal, da je Kavčič med Slovenci bolj priljubljen kot komunistični trdorokec in en od voditeljev komunistične revolucije na slovenskem, Kardelj.

KOMUNISTI USTANOVIJO INFORMACIJSKO SLUŽBO ZA NADZOR NAD MEDIJI

Trda struja komunistov (Kardelj, Ribičič & Co.) so tako ustanovili informacijsko službo, ki je sistematično analizirala pisanje medijev ter sklicevala redne posvete z uredniki in novinarji, kjer so skrbeli, da se v medijih poroča tako, kot ustrezna komunistični partiji. Prvi tak sestanek je bil že 21. avgusta 1969. To politiko starih konzervativnih komunističnih politikov, je nadaljevala skupina mlajših komunističnih veljakov Kučan, Šetinc, Popit, Marinc,… in ostali.

KAVČIČ DA SLOVENCEM PRVA TV POROČILA V SLOVENŠČINI

Da bi bila nesreča takrat protislovensko usmerjenih politikov še večja, je Stane Kavčič tudi zaslužen, da smo takrat dobili prva TV poročila v slovenskem jeziku! Tej osnovni pravici Slovencev po informiranju v materinem jeziku so nasprotovali v Beogradu in konzervativna struja komunistov v Ljubljani, ker so želeli, da poslušamo in gledamo le preverjena projugoslovanska iz jugoslovanske prestolnice. Na televiziji se je tako (šele ) leta 1968 na Kavčičevo zahtevo pojavil tv dnevnik v slovenščini!

KAVČIČ PRISKRBI OROŽJE ZA SLOVENSKE TERITORJALCE 

Slovencem so že takrat želeli odvzeti tudi pravico do samoobrambe, ki bi lahko vodila v zgodnjo osamosvojitev! kot so se očitno bali. Pojavili so se očitki Kavčičevi slovenski vladi zaradi nakupa orožja za slovensko teritorialno obrambo. Ti očitki so leta 1974 izbruhnili v aferi Vrh. 

Leta kasneje se je enaka afera ponovila, ko je leta 1990 in 1991 jugoslovanska armada s podporo slovenskih komunistov, slovenski teritorialni obrambi odvzela skoraj vse orožje in to z dovoljenjem takratnega vodilnega politika v Sloveniji, Milana Kučana. Še več! Kasneje je Kučan tudi javno oznanil, da slovenska osamosvojitev ni nikoli bila njegova intimna opcija. 

KAVČIČA PARTIJCI POLITIČNO UMORIJO IN SI PO SMRTI PRIPISUJEJO NJEGOVE ZASLUGE ZA NAROD

Politični umori in kraja identitete je postala način preživetja bivših komunističnih funkcionarjev, tudi po porazu komunističnih režimov po Evropi in obsodbi evropskega parlamenta v resoluciji o totalitarnih režimih. V zahodni Evropi so partijske funkcionarje, predvsem v Nemčiji, že davno lustrirali in niso smeli nastopiti nobene javne funkcije.

Glede na zadnje izjave in dogodke v zvezi s spomenikom osamosvojitvi, kaže, da želi sedaj tudi Milan Kučan, ki mu osamosvojitev ni bila intimna opicja, kot je takrat sam rekel, prevzeti primat in se prikazati kot vodja slovenske osamosvojitve. Kako bi drugače to lahko razumeli? 

A žal, s tem svojim predlogom briše dejanja in napore slovenskih pomladnikov, ki so si prizadevali za slovensko suverenost že od leta 1969. Na ta način se jih lahko tudi politično izbriše in odžene v pozabo. Kar se je pa Slovencem v zgodovini že mnogokrat zgodilo. To se je zgodilo tudi Kavčiču leta 1968/1972, človeku, ki nam je dal načrt za razvoj naše dežele, naš prvi TV dnevnik, osnutek naše bodoče vojske itd.

Kako se prevzema zasluge političnih nasprotnikov in jih na ta način politično nelegitimno izkoristiti tudi po njihovi smrti, so naprimer pokazali tudi politiki, ki so se udeležili pogreba predsednika Češke Vaclava Havla, znanega političnega disidenta, ki je bil zagrizen proti-komunist.  Nekateri od teh politikov, ki so svoj čas bili del režima, ki je zatiral takšne kot je bil Vaclav Havel, so si tako z udeležbo na pogrebu naredila nelegitimno reklamo in odškrtnili delček tako popularnega disidentstva Vaclava Havla, kljub temu, da so bili del nasprotnega političnega tabora. 

SLOVENCE GOSPODARSKO IN NACIONALNO ZATREJO – AVTOCESTO DOBIMO ŠELE ČEZ 40 LET

Zakaj zdaj je jasno, Slovenci imajo slab spomin in po dobrih 35 letih očitno ta še posebej opeša. Tako se zdaj lahko vsak populist okoristi z enim največjih dejanj v slovenski zgodovini, pa če mu je nasprotoval ali pa kako drugače kazal indiferentnost do slovenske plebiscitne odločitve. 

Kaj pa cestna afera? Epilog spora leta 1969 je tako bil, da so nam Slovencem odvzeli možnost financiranja avtoceste, češ, da Slovenija ne sme biti bolj razvita od ostalih balkanskih provinc Jugoslavije, in tako je denar šel v Bosno, Črno goro in Srbijo. Jug s tem denarjem ni znal nič napraviti, kot se je izkazalo, Slovence pa so ekonomsko, nacionalno in politično zadavili do te mere, da smo se morali na koncu, tj. 1991 z njimi streljati, da smo se jih znebili. 

Kavčiča pa so slovenski konzervativni komunistični politiki in režim iz Beograda maltretirali vse do leta 1972. Na 29. seji CK ZKS oktobra 1972 je bil Stane Kavčič zaradi številnih pritiskov prisiljen odstopiti. Slovenija je izgubila svojega zavetnika in svojo prvo žametno osamosvojitev in padla pod še trši nadzor komunistov Jugoslavije. Enako se je zgodilo ostalim liberalnim politikom v drugih delih Jugoslavije. Na udaru je bila še posebej Hrvaška.

Zaradi takšnih, ki so nas včasih ekonomsko in politično zatirali, danes pa se predstavljajo kot rešitelji, smo se rešili jugoslovanskega jarma šele leta 1991, ko smo se dokončno  osamosvojili. A ta čas političnega blagostanja očitno ni trajal dolgo, saj se nam ti isti, ki so nas tepli leta 1969 in 1991, zdaj predstavljajo kot naši rešitelji. Kako dobro nas rešujejo, bodo pokazale predvsem denarnice državljanov.

Kaj zadnje najave starejših bivših političnih veljakov pomenijo za Slovenijo v političnem in seveda posledično ekonomskem smislu je legitimno vprašanje. Predvsem pa, zakaj je potrebno, da se še vedno v 21. stoletju na tak način krešejo politične bitke na slovenskem?

A zgodovina kaže, da slovenski človek v svoji preračunljivosti ali pa neumnosti, očitno bolj spoštuje roko, ki ga tepe, kot roko, ki mu je ponujena v pomoč. Kaj bo prinesla prihodnost bodo tako še videli. Upamo, na modrost vseh političnih akterjev in državljanov, da nam ne bo treba ponavljati razreda.

Prvo in zadnje vprašanje, ki stoji še danes, pa je: Kje bi bila Slovenija danes, če Slovencev ne bi zatrli leta 1969 in bi nam pustili lasten političen, kulturni in ekonomski razvoj?

Prepričani smo, da bi med drugim, slovenski TV dnevnik prej videli na lastnih barvnih TV-jih v naših domovih, kot smo ga sicer.

Stane Kavčič, naj ti bo rahla ljuba domača slovenska zemlja. Nismo te pozabili!/ Objavo pripravil: /avtorja zapisa: M. Lavrenčič  in J. Temlin//Foto: arhiv