Slovenija, 14. september 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

SLUTNJA IN GREH
Ko se dan izteka,
pogosto se pojavi
in rahlo me objame
slutnja,
da sem ti napoti,
da poslavljajo se časi zlati,
da nisi prava zame,
da nisem končni zate.
Preroško mi napoved
slutnjo to prinaša
na obzorju mraka,
da nič ne bo se spremenilo.
Upanje vse bolj ugaša.
Koga naj srce vpraša,
ali slutim prav,
kaj naju čaka?
Tegobe skrivam,
se pretvarjam,
da uživam,
ko pretirano garam,
in da ni nič narobe,
ko mi večkrat paše
biti sam.
Se slišiva vsak dan,
delam se močan,
ne rabim pomoči,
ko se v glavi mi zvrti
vrtinec žalostnih skrbi.
Čigav je neki greh,
da smeh je včasih
le nasmeh?
Od kod trditev
tvoja bridka,
kot da prepričana si jasnovidka,
da vse je prav,
da vidiš se z menoj,
dokler bom pri močeh
in zdrav?

BODI DRUGAČNA
Opusti bolne misli na pomoč,
ki jo rabila boš nekoč;
želiš od slutenj proč
in z neverjetno vnemo
se razdajaš neuspešno
za stvaritve enega mišljenja –
do bolj dostojnega življenja
in poštenega hotenja.
Zaceli rane hrepenenja
in k sebi vrni se,
da več kot revež ne trpiš,
da kot navaden,
ne privzdignjen
človek zaživiš.
Še naprej
daruj milino in objeme,
daruj oporo in podporo,
a le odvrzi bolečino zatajeno
in pozabi vse darove druge,
ki so prevečkrat težko breme
in po navadi prazno seme,
ki nič ne da od sebe.
Kdo bo neki videl tebe,
ko pomoč ti bo potrebna?
Ko si želiš, da dobri so obeti,
pri sebi treba je začeti,
ker v čase lepše splača se verjeti.
Razpihni žrtvovanja meglo,
brezskrbno pusti se objeti,
da nebo ti do srca bo seglo
in vanj s svetlobo mehko leglo.
Takrat ti bo odleglo.

STARŠEVSKI OBJEM
Najin je objem tako zelo poseben,
visi nekje nad nama neopazen
ob izgovorih razdalj in množice opravkov.
Ker dan brez njega je prevečkrat prazen,
zaradi tisočerih znanih naukov
je postanek pri njemu nepotreben.
Slutiva ga ko hitiva si nasproti,
čutiva ga hrepeneče in darujeva ljubeče.
Žal le ob rojstnih dnevih si ga dava:
drug k drugemu prisloniva si lica,
da ni objem privid, ampak resnica,
malo se z dotiki poigrava
in s komplimenti posladkava,
stisneva roke okrog telesa,
da priprejo nama se nebesa,
starševsko si šepetava,
da rada se imava,
obema zdi lepo se in preprosto,
obljubljava si, da bo bolj pogosto.