Slovenija, 5. oktober 2025 – Spet je teden naokoli, in spet je tu pesnik Srečko Čož s svojimi tremi pesmimi, ki jih namenja ljubiteljem poezije. Gre za pesnika, ki nikoli ne nagovarja »vse povprek«, pač pa le izbrance po duhu. In ta čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor kar enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjene, Ko te ni, Sem in Dar.

In pesnik Srečko Čož iz omenjenih pesniških zbirk, vsako nedeljo “naredi” za vas “tri korake”, in sicer s tremi s svojimi pesmimi. In tokrat je “naredil” te tri korake z naslednjimi:

OD SEBE DO TEBE
Do tebe,
živel sem prevečkrat v mraku,
z ljudmi v razkoraku,
bil mlačen,
izgubljen in drugačen,
brez drobnih radosti,
poln upov in zmot,
večkrat še sam sebi tečen,
nesrečen,
tudi v bolezni,
brez vsake ljubezni,
sem prebijal se sam,
ne da bi vedel –
kod in kam.
Od sebe do tebe
bila dolga je pot!
Kar tako
me večkrat po laseh pobožaš,
da spoznam,
kako je to lepo.
Pokloniš mi nasmeh,
besede tople, lesk v očeh,
da se imam
lepo, hudo lepo…
Beseda med nama
moč ima čarobno:
pozabljam negotove čase,
ko bil zaprt sem vase
in nisem vedel:
kdo sem, kdo?!
Zdaj vem, zdaj vem,
kam, s kom grem,
kaj govorim,
kaj si želim;
ko mi spokojnost prinašaš,
slabe spomine odnašaš,
razumem vsak lepi trenutek
in imam dober občutek,
da drugačen sem
in vem, kdo sem,
s teboj se zavedam, da sem!

LESK OČI
Narobe kdaj se kaj obrne
in ni tako kot si želim,
se kakšna želja mi zavrne
in se lep namen prevrne…
Takrat mirno obsedim,
in potrpežljivo se borim,
da tvoj lesk dobim,
saj kadar kaj v redu ni –
se zanesem nate,
na tvoje očke zlate,
nestrpno čakam,
na tvoj prijazni lesk oči.
Ta tvoj lesk oči
odvrne misli črne
in me vselej pomiri,
prepriča me v ljubezen,
ki med nama še žari,
vse z njo se uredi.

BLIŽINE IN RAZDALJE
Ni čas še za medaljo,
ker v ljubezni vztrajava
in nežno si nagajava
z bližino in razdaljo.
Dolgo se že ljubiva
in sva se kar navadila
na vse razdalje in bližine,
večkrat obujava spomine
na bližin objeme
in razdalj skomine.
Morda doslej bilo je
bolje za oba,
da sva kakšen dan narazen
in nisva si v napoto,
da kaj zase in za bližnje postoriva,
da bolj zgodaj leževa
in od skrbi si odpočijeva,
da se ne delava nepremagljiva,
da se drug drugemu
ne kaževa utrujena,
da moči nabereva
za najina občasna srečanja,
polna nežnosti,
razdajanja, sanjarjenja,
da se v čakanju nanje
vsak večer pokličeva,
da si zaželiva lahko noč
in lepe sanje…
Kmalu se menda preseliš v Ljubljano,
obet vznemirja me,
skrivnosten je in lep;
ko boš živela blizu mene,
ko bova večkrat povsem skupaj,
povsem skupaj vsak trenutek,
verjemi mi, da le eno si želim –
da nikdar ne bi prišel občutek,
da nisva sploh za skupaj,
da sva v bližini večkrat sama,
da razdalja neka nova je med nama.