Slovenija/EU, 6. oktober 2025 – Kot se ve, Evropska unija temelji na prepletu delitve pristojnosti, kompromisov in institucij, ki naj bi delovale v ravnovesju. In zato je med drugim v EU Evropska komisija, ki predlaga politike in nadzira izvajanje istih. No, tu je Svet EU, ki je glavni nosilec delovanja EU, ki združuje interese držav članic. Seveda pa je tu tudi Evropski parlament, ki z neposredno izvoljenimi predstavniki soodloča o skupnih politikah EU.

Zanimivo je, da v zadnjih letih narašča vse več z odzivi iz manjših članic – to ne velja za Slovenija, ki je prijazno pritlehno prilagodljiva, kaj ji tam “zgoraj” naročijo -, da je ravnovesje v EU porušeno, ali bolj milo rečeno, da se počasi ruši sistem vodenja EU. Bruseljski birokrati so vedno bolj pod udarom manjših članic, ki se včasih počutijo predpreverjene ali prisiljene k hitri prilagoditvi sprejetih direktiv v Bruslju. Zato občutek – kar je v velikih primerih tudi dejstvo – da je tak pristop v malih članicah povzroča razprave, da se tam »zgoraj« ustvarja demokratični primanjkljaj.

Res je, da ima Evropska komisija institucionalno vlogo predlagatelja zakonodaje in vlogo izvršilnega organa in varuha pogodb. A izvršne pravice, ki si jih ta jemlje, se v javnem dojemanju pri nekaterih članicah pogosto razumejo, da te Evropski komisiji ne pripadajo, saj ni bila izvoljena tako, da bi si lahko jemala tako široko raven pravic odločanja. Ali drugače rečeno, da ta deluje po postopkih z oddaljenostjo od volivcev, ki o njenih pooblastilih niso odločali, torej ji tolikšne ne pripadajo.

Res je, da EU deluje tako, da so potrebna nekatera enotna pravila, kot so upravljanje enotnega trga, skupne politike (okolje, konkurenca, finančna integriteta) in tudi odzivi v času kriznih stanj, ki zahtevajo institucijo, ki lahko predlaga in koordinira določena stanja. Toda učinkovitost odločanja (hitro sprejemanje in izvajanje politik) pogosto trči ob zahtevo po politični odgovornosti in vključevanju držav članic ter Evropskega parlamenta. O takšnem odločanju pa se zdi, da je veliko kompromisov zagotovljeno velikim članicam, medtem, ko se malih veliko ne  sprašuje, kar pri nekaterih povzročava vse več nezadovoljstva.

Res je, da velike članice (npr. Nemčija in Francija) običajno (a ne vedno) imajo večji politični in gospodarski vpliv pri oblikovanju agende EU in s tem tudi na delovanje vseh ostalih članic, ki se jim morajo prilagoditi. Zaradi tega se manjše članice včasih počutijo marginalizirane — še posebej, če so predlogi in rešitve Evropske komisije sprejeti hitro in, če so te strateške usmeritve bile oblikovane v tesnem krogu voditeljev, a le velikih članic. Zato ta pristop in dinamika in s tem povezane odločitve včasih ustvarjajo napetosti, ki spodbujajo nasprotovanja, kar male članica pač moti, da se povečuje “centralizacija” odločanja v Bruslju. In to mimo njih.

Zakaj so kritike posebej usmerjene na sedanjo predsednico Komisije

Čeprav se institucionalni mandati Komisije formalno niso drastično spremenili, a so je v zadnjem mandatu komisije pod vodstvom Ursule von der Leyen izraziteje povečalo število kritik, predvsem nanjo oz. njeno vodenje komisije. Res je, da je mandatu komisije pod vodstvom Ursule von der Leyen treba upoštevati:

• Krizni tempo in obseg ukrepov. Res je, da mandat predsednice sovpadal z več velikimi krizami (pandemija, vojna v Ukrajini, energetske stiske, pritisk za zelen prehod). Komisija je v tem obdobju pogosto prevzela aktivnejšo vlogo in hitre politične pobude, kar je pri nekaterih državah in javnostih ustvarilo vtis prevelike centralizacije odločanja.

A je res tudi to, kar je vredno upoštevati:

1. Slog vodenja: “predsedniška” logika. Kritiki opozarjajo, da je von der Leynova gradila močan predsedniški profil institucije — hitre in strateške odločitve, visoka stopnja centralnega koordinatorstva in močnejša javna vidnost predsednice kot osebe, ki predstavlja Unijo. To je v praksi zmanjšalo percepcijo zaledne vključenosti nacionalnih parlamentov ali širših posvetovalnih kanalov.
2. Politična občutljivost in spori. Nekateri konkretni spori — od upravljanja pandemije do trgovinskih in energetskih pogajanj — so koncentrirali nezadovoljstvo in grajo proti Komisiji kot instituciji, kar je dodatno personaliziralo kritike na predsednico. Glasnejše politične iniciative in enostranske interpretacije pristojnosti so nato sprožile postopke, celo nezaupnice ali v parlamentu izraženo ostro besedo.
3. Samopašnost in samovolja – Je pa res, da je pod vodstvom Ursule von der Leyen veliko bolj izražena njena samošanost pri vodenju EU – preko njene komisije, pri čemer so njeno samopašno vodenje izražale manjše članice, ob tem pa sta se največji članici v več primerih obnašali, kot da sta nosilki odločanja kar sami. A to ni bilo opaženo pri odzivu Ursule von der Leyen.  

Zaključek – Dejstvo je, če se Evropska skupnost želi premikati v skupno pravo smer, mora Evropska komisija na eni strani ohraniti sposobnost odziva in zagotavljanja enotnih pravil na področju celotne EU. A mora na drugi strani povečati preglednost, vključevanje in zagotoviti državno-parlamentarni dialog — še posebej z manjšimi članicami. Le tako se bo zmanjšala retorika “Bruselj je proti manjšim članicam”, kar je edina osnova trajnejše zaupanje. Ve pa se, to smo objavili že pred kratkim, da bi celo matematiki imeli težave, da bi se EU na hitro lahko spravilo na skupni imenovalec. Če ob tem dodamo še element – Evropsko komisijo – z Ursule von der Leyen na čelu, bo ta “izračun” še veliko težji. /J.Temlin/Fotografiji – arhiv LJNovice/