Slovenija, 16. november 2025 – Spet je teden naokoli, in spet je z nami – za vas – pesnik Srečko Čož s svojimi tremi pesmimi, ki jih namenja ljubiteljem poezije. Gre za pesnika, ki nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu. In ta čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor kar enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjene, Ko te ni, Sem in Dar.

In pesnik Srečko Čož iz omenjenih pesniških zbirk, vsako nedeljo “naredi” za vas “tri korake”, in sicer s tremi s svojimi pesmimi. In tokrat je “naredil” te tri:

DOBER GOSPODAR
Še kdaj pa kdaj
mi mirna noč
polepša spanje
in spomin povleče v čase,
ko v nič
slabo je šlo
in sonce je prišlo
v igranje,
z dnem sluteče sreče,
s teboj, s teboj.
Na prvo srečanje
z menoj
prinesla si veselje,
besede nežne
in oči igrive,
misli dobre,
pronicljive.
Si dala v dar spoznanje,
da je življenje – čar:
ko me nekdo objame,
pa radost pride vame
kot vihar
in me zajame,
iskre vname,
vpliva name,
da ni mi za težave mar;
s teboj mi gre na smeh,
nič slabega ne slutim,
le vznemirljivo čutim,
da usodama obeh –
bom dober gospodar.
MRAZ NI TU DOMA
Smem, da povem,
zagledan v tebe,
ki si mi vse:
zunaj je zima,
na vejah so njene sledi –
potrpi in nos si obriši!
Tudi mene zebe,
naredi se,
da mraz ni tu doma,
v tej hiši,
veliki in lepi,
kjer ostajava,
dihava,
kjer se sprehajava
in zrela postajava,
v zaupanje objeta,
v kožuh odeta,
s praznimi žepi,
pozabljena od cvetja,
realista,
neogreta ateista,
ujeta v tihe molitve
do prvega honorarja
od skopega vladarja,
do otoplitve,
do ptičkov ženitve,
do pravice
osebnega zavetja,
do resnice
revolucije vretja,
do prvih pomladnih cvetov
in poka okov,
kratka bo zima –
vejevje mi kima…
JAZ SEM PESNIK
Že davno je tega,
spoznanje priletelo,
mi je sapo vzelo,
seglo do srca,
vzplamtel je zanos,
zrasel ponos:
Jaz, da sem pesnik!?
Pesmi pišem,
v njih razmišljam
in trpim,
se v njih jezim,
v njih ljubim bolj
kot v resnici ljubim,
za sebe in za druge…
Kdo si ti, kaj je s teboj,
ki se zmrduješ
nad menoj
in nimaš bolj pomembnega v očeh
kakor posmeh,
ker jaz sem pesnik,
in ker pesmi pišem?
Ti pesnik nisi,
pesmi ti ne pišeš,
s posmehom slabo si podobo rišeš!
Ne drezaj mi v veselje,
ne pljuvaj mi čez želje,
da ostanem
ali pa postanem pesnik,
da ne trpim
in se ne jezim!
Morda o nama kdaj,
kar tako,
napišem kaj,
kakšno rimo
na besedico – norost,
za primer:
molk do tebe je modrost!