19. november 2025 –  Pred odločitvijo na referendumu, 23. novembra, o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je prav pogledati to pomembno družbeno odločitev pragmatično, in sicer tudi iz zornega kota ali smo kot družba na to že pripravljeni.

Dejstvo je, da vprašanje prostovoljnega končanja življenja – pogosto poimenovano kot evtanazija ali pomoč pri samousmrtitvi – v svojem bistvu presega zakonske okvire, politične delitve in trenutne družbene razprave. Gre za odločitev, ki posega v temeljno razumevanje človeškega dostojanstva, sočutja, medicinske etike in pravne varnosti. Zato je zadržanost, ki jo v zadnjih mesecih izraža del javnosti, civilnih iniciativ in strokovnjakov razumljiva in legitimna.

Sprejeti Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki zdaj stoji pred referendumsko presojo je več kot pomemben zakon. Je zakon z določnimi družbenimi posledicami. Je zakon, ki po eni strani ponuja možnost dostojnejšega konca za neozdravljivo bolne, po drugi strani odpira resna vprašanja o nadzoru, o odgovornosti institucij, o možnosti zlorab ter – kar je enako pomembno – o tem, ali je Slovenija kot država in družba sploh organizacijsko dovolj zrela za njegovo varno izvajanje.

Čeprav države, ki so to področje že uredile, kažejo različne modele, varovalke in nadzorne mehanizme, se Slovenija ne more avtomatično opreti na njihove rešitve. Te so namreč nastajale desetletja, v družbah z drugačnimi pravnimi kulturami, drugačno profesionalno etiko in drugačnimi institucionalnimi tradicijami. Zato si moramo odkrito priznati: ključni izziv ni samo vprašanje, ali zakon želimo, temveč ali ga sploh lahko izvajamo brez tveganja za najranljivejše.

• Pa pojdimo po vrsti!

Je bil posvetovalni referendum iz leta 2024 res dovolj trdna podlaga?

Posvetovalni referendum 9. junija 2024 je dal signal, da del javnosti podpira pravico posameznika do končanja življenja pod določenimi pogoji. A posvetovalni referendum po svoji naravi ni odločilen, niti ni zasnovan kot strokovna analiza. Ne preizprašuje etičnih dilem, ne ocenjuje institucionalne pripravljenosti in ne zagotavlja celovitega uvida v pravne in medicinske posledice.

Vprašanje torej ostaja: Ali lahko zakon, ki ureja eno najobčutljivejših področij človekovega življenja in smrti, temelji zgolj na posvetovalnem glasu ljudstva? Še posebej če vemo, da javnost takrat ni imela pred sabo konkretnega zakona, temveč splošno idejo.

Sprejem zakona z navadno večino – dovolj ali premalo?

Državni zbor je zakon sprejel z navadno večino. Po formalnih pravilih je to povsem skladno z zakonodajnim postopkom. A pravne procedure ne morejo nadomestiti širšega družbenega konsenza.

Vprašanje končanja življenja ne sodi med običajne zakone, ki urejajo organizacijske ali tehnične vidike družbe. Gre za zakon, ki posega v temeljno razumevanje pravice do življenja, dostojanstva in varovanja najranljivejših bolnikov.

V številnih državah so podobni zakoni sprejeti šele, ko je doseženo široko politično in družbeno soglasje, pogosto izraženo, in sicer s »supervečino »v parlamentu, po dolgotrajni strokovni razpravi ali po obveznem referendumu.

Vprašanje zato ni pravno, temveč politično in moralno: Ali bi moral biti zakon, ki določa, kdaj in kako lahko država omogoči končanje življenja, sprejet s širšim soglasjem kot zgolj s preprostim seštevanjem glasov?

Bi moral zakon že ob sprejetju romati na zakonodajni referendum?

Ena od odprtih dilem je tudi ta, ali ne bi moral biti zakon avtomatično potrjen s strani ljudstva – brez iniciativ, dodatnih kampanj ali pritiska civilnih gibanj. Zakaj tako?  Zato, ker bi s tem bilo ljudstvu jasno sporočeno, da to odločitev boste sprejeli vi, ne zgolj parlamentarna večina. Takšen pristop bi namreč  zmanjšal politično napetost, okrepil legitimnost rezultata in razpravo prestavil iz strankarskih taborov v širši družbeni dialog. S tem pa bi se Slovenija izognila vtisu, da o tako globoki etični temi odloča trenutna politična večina – kdorkoli že to je.

In tu je tudi ključno vprašanje: Ali so naše institucije dovolj zrele, da preprečijo zlorabe?

Ne glede na moralno in etično stališče do prostovoljnega končanja življenja ostaja ključno vprašanje zelo praktično: Ali imamo v Sloveniji vzpostavljene mehanizme, ki bi preprečili zlorabe?

To vključuje: sposobnost zdravstvenega sistema, da vodi natančne, neodvisne postopke, pravosodje, ki učinkuje hitro in nepristransko, nadzor nad izvajalci, ustrezno dokumentacijo, neodvisno presojo volje posameznika, ter ob vsem navedenem tudi učinkovite kazenske sankcije in postopke za kršitelje.

Dejstvo je namreč, če bi do zlorabe – tudi posamezne – prišlo, bi bile posledice nepopravljive. In zato v nekaterih državah obstajajo posebne komisije, multidisciplinarni nadzorni organi, stroga poročila in zakonsko obvezni protokoli. Zato bi si morali pri nas postaviti zelo odkrito vprašanje, in sicer: Imamo take mehanizme? Ali pa računamo, da se bo sistem zgradil sproti – na plečih najranljivejših?

Zakaj se moramo učiti od drugih, a ne slepo posnemati?

Razprava pogosto vključuje primere Nizozemske, Belgije, Švice in Kanade. Koristno je razumeti njihove modele, vendar ni samoumevno, da jih lahko prenesemo v slovenski prostor.

Te države imajo: drugačne zdravstvene sisteme, drugačne nadzorne strukture, daljšo tradicijo paliativne medicine, jasno razmejene pristojnosti, razvite sisteme odgovornosti, ter družbeno kulturo, ki se je skozi desetletja oblikovala ob teh vprašanjih.

Dejstvo je, da Slovenija na številnih področjih – od zdravstva do sodstva – še vedno rešuje osnovne organizacijske težave. Zato je utemeljen pomislek, ali bi zakon, zamišljen kot varovalo za bolnike, v praksi postal tveganje za prav tiste, ki so najbolj ranljivi.

In komu je ta razmislek namenjen? – Najprej vsem, ki se bodo 23. novembra odpravili na referendum. Odločitev, ki jo bomo sprejeli, ni tehnično vprašanje, temveč odločitev o temeljnih vrednotah družbe.

A enako je razmislek namenjen tudi tistim, ki na referendum ne nameravajo. Neudeležba pri takšnem vprašanju ni nevtralna gesta. Pomeni prepuščanje odločitve drugim.
In pomeni, da najpomembnejše vprašanje – kdo in pod kakšnimi pogoji lahko odloči o koncu življenja – ne bo odraz skupne volje, ampak volje tistih, ki se bodo referenduma udeležili.

Dejstvo!  Vprašanje prostovoljnega končanja življenja zahteva najvišjo raven resnosti. Zahteva, da stopimo iz svojih političnih mehurčkov. Zahteva, da vidimo človeka – trpečega, svojce, zdravnika, sodnika, institucije, družbo.

In ob tem se vsi, ki bodo (bomo) odločali, se morajo zavedati, da kakršnakoli bo odločitev, mora biti ta sprejeta na podlagi premišljenega razmisleka, jasnega razumevanja posledic, odgovornega tehtanja varnosti in predvsem iskrene presoje, ali smo na to kot družba pripravljeni.

In vsi se moramo zavedati, ne glede na emšo ali svoje zdravstveno stanje, da gre za odločitev o temeljni vrednoti, da je govora o življenju, o smrti in o dostojanstvu človeka.

In še nekaj o mednarodnih primerjavah

Ob razpravi o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je koristno pogledati, kako so to področje uredile druge države. Ne zato, da bi njihove rešitve neposredno posnemali, temveč zato, da razumemo raznolikost pristopov in razloge, zakaj so se določene države odločile, da zakon dovolijo – ter pod kakšnimi pogoji.

1. Nizozemska – pionirska ureditev s strogimi pogoji

Nizozemska je bila ena prvih držav, ki je uzakonila pomoč pri končanju življenja. Njihov sistem temelji na dveh načelih:

• bolnik mora biti pri polni zavesti in izražati trajno ter prostovoljno željo,
• zdravnik mora biti prepričan, da ni druge medicinsko sprejemljive možnosti za olajšanje trpljenja.

Nadzor izvajajo regionalne komisije, ki vsako izvedbo pregledajo naknadno in imajo pooblastila prijaviti kršitve tožilstvu. Gre za sistem, ki je nastajal desetletja in temelji na visoki stopnji zaupanja med zdravniki in državo.

2. Belgija – podobno kot Nizozemska, a z razširitvami

Belgija je uvedla podobno zakonodajo, a je skozi leta postopoma razširila pogoje, med drugim tudi na mladoletne osebe v izjemno strogih primerih. Belgija poudarja kolektivni medicinski nadzor, psihološko oceno bolnika ter večstopenjsko strokovno potrditev neozdravljivosti bolezni.

Ti postopki so zelo formalizirani in zahtevajo obvezno dokumentacijo ter odločno ukrepanje ob vsaki nepravilnosti.

3. Švica – model, ki temelji na zasebnih organizacijah

Švica ureja predvsem pomoč pri samousmrtitvi, ki jo lahko izvajajo tudi nevladne organizacije. Ključna razlika je, da zdravnik ne opravi dejanskega dejanja, temveč potrdi medicinske pogoje, medtem ko bolnik sam izvede zadnje dejanje.

Švicarski model temelji na pravni kulturi visoke osebne avtonomije, močnih nevladnih struktur in preglednih postopkov, ki potekajo zunaj klasičnega državnega okvira.

4. Kanada – hitro rastoč, a precej razpršen sistem

Kanada je uvedla pomoč pri končanju življenja relativno pozno, a je zakonodaja v kratkem času dobila več širitev. To je sprožilo politične in strokovne razprave o tem, ali se sistem razvija prehitro in ali lahko kakovost nadzora dohaja razširitev kriterijev.

Kanada poudarja multidisciplinarne ocene, a obenem opozarja, da so potrebni jasnejši nadzorni mehanizmi, saj se pojavljajo pomisleki o pomanjkljivi dostopnosti paliativne oskrbe, ki bi morala biti izhodišče vsake takšne odločitve.

5. Avstralija – postopno uvajanje po zveznih državah

V Avstraliji odločajo o takšnih zakonih posamezne zvezne države. Večina jih zahteva:

• več zdravniških mnenj,
• oceno odločilne sposobnosti,
• obvezne časovne razmake med prošnjo in izvedbo,
• ter neodvisne nadzorne odbore, ki spremljajo statistične in strokovne kazalnike.

Nekatere zvezne države so kot pogoj uvedle tudi obvezno preverjanje, ali ima bolnik dostop do paliativne oskrbe.

DEJSTVA, KI JIH VELJA UPOŠTEVATI, ČE SE LE OZREMO V TUJINO!

1. Nobena država ni uvedla zakona brez močnih nadzornih mehanizmov.
   Ti vključujejo neodvisne komisije, obvezno dokumentiranje in možnost kazenskega pregona v primeru zlorab.
2. Procesi so vedno multidisciplinarni.
   Zdravniki ne odločajo sami; vključeni so psihologi, etiki, pravniki in včasih tudi družinski člani.
3. Paliativna oskrba je ključni del celotnega sistema.
   Države s takšnimi zakoni imajo praviloma zelo razvito paliativno medicino, saj želijo zagotoviti, da je prostovoljno končanje življenja res zadnja možnost.
4. Družbe, ki so tak zakon sprejele, so pred tem opravile dolgotrajno javno razpravo, pogosto večletno.
   In mnoge države zakonodajo prilagajajo in zaostrujejo, ko se pokažejo novi izzivi.

Prav zato je ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti pred referendumom, ko obkrožimo ZA ali PROTI:

Prvič! Ne le, ali tak zakon želimo – ampak ali ga lahko v trenutnem stanju slovenskih institucij varno in odgovorno izvajamo.

in drugič! Da se zavedamo, ne glede na to, kakšna bo ta odločitev, bo ta zaznamovala razvoj slovenske družbe za desetletja naprej.

In še to! Govoričenje predsednika vlade dr. Roberta Goloba o težavah mlade generacije, da naj bi ta zaradi nepokretnih staršev – zagotovo je namigoval na ljudi, ki niso sposobni skrbeti zase (nematerialno) – materialne in tudi časovne obremenitve, da ne more živeti svojega življenja – se zastavlja vprašanje, kaj je namen tako nepremišljene izjave politika, ki vidi državo. Zato je ta izjava vredna resnega in poglobljenega razmisleka.

In tudi zato imajo prav zdravniki, ki pravijo, da lovke asistiranega samomora ne smejo imeti mesta v naši družbi in da to ni del njihovega poslanstva./Objavo pripravil J. Temlin/ Fotografija le ponazoritvena/