Slovenija, 21. november 2025 – Ne da bi usmerjali, nas je zanimalo ali kot družba lahko nadziramo, da ne bi bilo prišlo do tveganja, da se Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) izjalovi.
Namreč, mednarodne izkušnje kažejo, da se “drsenje” dogaja tam, kjer postanejo začetne varovalke šibkejše ali kjer se nezavedno začne dovoljevati širitve. Predvsem pa takrat, ko zakonska osnova postane rutina in ne več resen družbeni razmislek, ali je družba postorila vse predhodne faze, da končanje življena po zakonu ne bi postala nenadzorovana “rutina”.
Da je ta družben – ne ozko osebni – razmislek pomemben kaže podatek, da družba (ne posamezne strokovne institucije in strokovnjaki tega področja) že pri samomorih ne prepozna dovolj družbenih pritiskov, ki so botrovale samomoru.
Res je, da samomor in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja NISTA enaka, a obstaja realno tveganje, da bi tudi v tem primeru prišlo do tega, da družba nekoliko zaspi (in to se praviloma vedno dogaja) in, da bi se ZPPKŽ – zlasti pri starejših, osamljenih ali socialno šibkih ta izjalovil.
Namreč, če družba že pri samomorih “ne vidi” širših pritiskov (npr. starega človeka, ki se počuti v breme družini), bi lahko podobni pritiski delovali tudi pri ZPPKŽ – npr. starejši bolnik bi se lahko počutil dolžnega “ne obremenjevati” svojcev ali sistema.
Zelo pomembno – ali bi imela Slovenija dovolj močan nadzor?
ZPPKŽ je po besedah predlagateljev med strožjimi:
Samo asistiran samomor (bolnik sam vzame zdravilo, ne evtanazija z vbrizgom).
Terminalna bolezen ali trajna okvara z neznosnim trpljenjem.
Dva zdravnika + komisija + čakalna doba.
Brez duševnih motenj kot edine indikacije, brez otrok, brez vnaprejšnjih izjav.
Vendar:
Izkušnje kažejo, da se zakoni s časom mehčajo (pritisk javnosti, primeri na robu).
Slovenija ima šibko paliativno oskrbo (malo hospicev, dolge čakalne dobe za lajšanje bolečin) – kar povečuje tveganje, da bo ZPPKŽ viden kot “lažja” rešitev.
Kultura: visoka stopnja samomorov + stara populacija + družbeni tabu o smrti = večje tveganje subtilnih pritiskov (“da ne bom v breme”).
In prav zaradi »vendar« je strah pred posrednimi pritiski upravičen in lahko vodi do več prezgodnjih smrti ranljivih.
Zato je referendum to nedeljo, 23. novembra 2025, priložnost, da se o tem odločimo zavestno – na podlagi dejstev, ne čustev ali ideologije.
In tu je dodatek, ki je osnova za razmislek!
Ker drugi navajajo, kot primere iz Nizozemske, Belgije in Kanade, ker so se naj bi jim nekatere stvari sfvižile, smo se mi odločili predstaviti za primer sosednjo Avstrijo (podatki zbran z UI/AI)
Avstrija je ena redkih držav, kjer je asistirani samomor (Suizidbeihilfe) urejen zelo strogo in se do zdaj (november 2025) ni zgodilo nobeno opazno “drsenje” v smeri širjenja indikacij, kot smo ga videli npr. v Kanadi ali Beneluxu.
Zakonska ureditev (Sterbeverfügungsgesetz – StVfG)
Velja od 1. januarja 2022 (po odločitvi ustavnega sodišča decembra 2020, ki je razveljavilo popolno prepoved pomoči pri samomoru).
Samo asistirani samomor: oseba sama vzame smrtonosno zdravilo (npr. natrij-pentobarbital); aktivna evtanazija (zdravnik vbrizga) ostaja prepovedana.
Pogoji so med najstrožjimi v Evropi:
Polnoletnost (18+ let) in popolna odločitvena sposobnost.
Neozdravljiva bolezen, ki vodi v smrt, ali trajna huda bolezen/okvara z neznosnim trpljenjem (ni nujno terminalna faza, a mora biti fizično trpljenje).
Izključene so duševne bolezni kot edini razlog, otroci, demenca (brez vnaprejšnje izjave).
Postopek:
Dva neodvisna zdravnika (eden s paliativno kvalifikacijo) potrdita izpolnjevanje pogojev in opravita poglobljeno svetovanje (vključno z alternativami – paliativa itd.).
Notar ali pravni svetovalec potrdi “Sterbeverfügung” (smrtno voljo) – oseba mora pisno izjaviti trajno željo.
Vsaj 2–4 tedne čakanja (12 tednov, če ni terminalno).
Zdravilo se prevzame v lekarni (osebno).
Nobena zdravstvena ustanova ali posameznik ni dolžan sodelovati (conscientious objection).
Številke in izkušnje po 3,5–4 letih
Do konca 2024: 264 izvedenih asistiranih samomorov (Statistik Austria):
2022: 54
2023: 98
2024: 112
Do julija 2025: 719 ustanovljenih Sterbeverfügungen in 588 prevzetih zdravil v lekarnah (podatki ministrstva za zdravje).
To predstavlja manj kot 0,01 % vseh smrti v Avstriji (okoli 90.000 smrti letno) – izjemno nizko v primerjavi z npr. Nizozemsko (>5 %) ali Kanado (>4 %).
Večina primerov: starejši z rakom ali nevrodegenerativnimi boleznimi (ALS, multipla skleroza); rahlo več žensk kot moških (nasprotno od klasičnih samomorov).
Nobenih uradnih poročil o zlorabah, pritiskih na ranljive ali širjenju indikacij.
Ali je prišlo do “drsenja” ali zlorab?
Ne. Zakon se ni spremenil, ni širjenja na duševne bolezni, otroke, demenco ali “utrujenost od življenja”.
Kritike (predvsem iz cerkve, paliativnih strokovnjakov in bioetikov) obstajajo, a gre predvsem za:
Strah pred slippery slope (ki se zaenkrat ni uresničil).
Birokratske ovire (postopek je dolgotrajen in zapleten – nekateri ga prav zato kritizirajo kot “pretrd”).
Nezmožnost za osebe, ki fizično ne morejo same vzeti zdravila (npr. paralizirani) – to je že bilo pred ustavnim sodiščem, a še brez spremembe.
Šibek izkoristek obljubljenega izdatnega financiranja paliative (čeprav se je povečalo).
Paliativne in hospic ustanove večinoma zavračajo sodelovanje in poudarjajo, da je dobra paliativa najboljša preventiva.
Primerjava s Slovenijo (predlagani ZPPKŽ)
Avstrijski model je strožji od predlaganega slovenskega:
Zahteva notarja/pravnika (Slovenija: komisija).
Daljše čakanje.
Brez možnosti evtanazije.
Do zdaj brez eksponentne rasti ali širjenja.
Avstrija kaže, da je mogoče imeti tak zakon brez opaznega drsenja ali množične uporabe – vsaj v prvih letih in ob zelo strogih varovalkah. Po drugi strani pa število primerov počasi raste (podvojitev v treh letih), kar je normalno v fazi uvajanja.
In za zaključek še izposojen predlog, vreden resnega razmisleka – po referendumu!
Sinoči smo ob soočenju podpornikov uveljavitve Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) slišali marsikaj. A zdela se nam je, da je bila dana izjemno dobra pobuda, in sicer, da se iz zdravstvenega zavarovanja, vsem tistim, ki si želijo skrajšati življenje, omogoči v tujini.
Med tem pa, to dodajamo mi, mi kot družba (državni sistem v njenem imenu) moramo postoriti vse, da bi bolniki lahko dostojno umrli in se morda ne bi počutil dolžnega “ne obremenjevati” svojcev ali sistema./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/