Slovenija, 17. december 2025 – V Sloveniji se lahko danes kdorkoli prijavi na naslov, ki ni njegov, pogosto celo brez vednosti lastnika nepremičnine. Ne gre za teorijo, temveč za dolgoletno prakso, s katero so seznanjene tako pravne enote kot ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Čeprav imamo zakon, se istega zlorablja, kršilce tolerira, pristojni pa ob ne reakciji ob kršitvah s tem pomagajo, da je kršitev vse več, kar pomeni, da kršitve pomagajo soustvarjati.

Prijava stalnega ali začasnega prebivališča bi morala biti temeljna evidenčna zadeva, vezana na dejansko bivanje. V Sloveniji pa je postala administrativna formalnost brez nadzora, katere posledice nosijo tisti, ki pri zlorabah sploh ne sodelujejo – lastniki nepremičnin.

Prvi absurd – Prijava brez vednosti lastnika

Lastnik nepremičnine v Sloveniji nima zagotovila, da se na njegovem naslovu ne bo prijavila neznana oseba. Upravni organ lahko prijavo sprejme, lastnika pa o tem ne obvesti. Ta za prijavo pogosto izve šele, ko začne prejemati tujo pošto, ko se pojavijo izvršbe, ali ko policija išče osebo, ki tam nikoli ni živela.

Še bolj absurdno je, da mora lastnik nato sam dokazovati, da prijavljena oseba tam ne biva. Postopki izbrisa so dolgotrajni, zapleteni in pogosto neučinkoviti. Država, ki je prijavo omogočila brez preverjanja, se pri odpravljanju posledic umakne. To ni varovanje pravic. To je prelaganje odgovornosti.

Drugi absurd – Množične prijave na enem naslovu – očitne zlorabe brez odziva

Posebej zaskrbljujoči so primeri, ko je na enem naslovu prijavljeno nerazumno veliko število oseb – bistveno več, kot jih lahko objekt ali stanovanjska enota sploh sprejme. Takšni podatki so upravnim enotam znani. Evidentirani so v uradnih bazah.

Pa vendar ni avtomatičnih preverjanj ni opozorilnih mehanizmov kaj šele terenskih nadzorov. Ko se država ne odzove na očitna neskladja, ne gre več za pomanjkanje informacij. Gre za zavestno pasivnost.

Tretji absurd – Pridobitništvo in siva ekonomija z državno asistenco

Obstaja tudi druga plat problema: lastniki ali upravljavci nepremičnin, ki za plačilo – pogosto v gotovini in brez sledi – dovolijo prijavo prebivališča osebam, ki tam dejansko ne bivajo. Naslov postane tržno blago.

Gre za neevidentirana plačila, zlorabo evidenc prebivalstva, ob tem pa še za izkrivljanje socialnih, davčnih in upravnih sistemov.

Upravni organi ob tem ostajajo pasivni, čeprav bi prav oni morali prvi zaznati neskladja. S tem država ne nastopa kot varuh zakonitosti, temveč kot tiha spremljevalka zlorab.

Zakon obstaja – odgovornosti ni – Slovenija ima zakonodajo, ki ureja prijavo prebivališča. Kar nima, je učinkovit sistem nadzora in sankcioniranja. Kršitve so množične, posledice znane, a sankcije redke ali neobstoječe. Zato se je treba nehati sprenevedati: problem ni v zakonu, temveč v njegovi neuporabi. Zakon, ki se sistematično krši brez posledic, izgubi vsakršen odvračilni učinek.

In kako je v sosednji Avstrij?

Primerjava z Avstrijo pokaže, da drugačna ureditev ni neznanstvena fantastika. Prijava prebivališča je tam vezana na dokazilo o pravici do bivanja, lastnik je v postopek vključen, nadzor pa je realen. Odgovornost nosijo vsi udeleženi. Razlika ni v pravnih tradicijah, temveč v tem, ali država svoje evidence jemlje resno.

Zato je glede na stanje, ki je milo rečeno absurdno potrebno naloviti jasen poziv upravnim enotam in pristojnemu ministrstvu

Zato na tem mestu postavljamo omenjenem jasno javno vprašanje, a tudi javen poziv:

Upravnim enotam! Čas je, da se neha sprejemati prijave brez vsebinskega preverjanja, da se uvede nadzor nad naslovi z očitno nesorazmernimi prijavami, in predvsem, da se zaščiti lastnike objektov in stanovanj pred zlorabami, ki jih povzroča pasivnost UE.

Ministrstvu za notranje zadeve! Čas je, da prevzemite odgovornost za stanje na terenu, spremenite postopke tako, da bodo preprečevali zlorabe, in da se jih onemogoči. Ob tem pa, da se zagotovi sankcioniranje kršilcev, ki bodo tako veliki, da se jih bo odvračalo od nezakonitih dejanj.

In še to! O tem problemu se govori že leta. Pristojni zanj vedo. Podatki obstajajo. Izgovorov ni več. Vsaka nadaljnja pasivnost pomeni, da država zavestno dopušča nezakonite prakse. Prijava prebivališča ni nepomembna administrativna zadeva. Je temelj pravne varnosti. In dokler bo v Sloveniji mogoče zlorabljati naslove brez posledic, bo veljalo, da zakon obstaja – a ne velja za vse. Skrajni čas je, da se stanje na področju fiktivnih prebivališč uredi. In tudi, da Slovenija končno začne delovati, kot se za državo spodobi. /Objavo pripravi: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/