Ljubljana, 23. december 2025 – Na današnji dan, 23. decembra leta 1600 so pred ljubljansko Mestno hišo zagorele protestantske knjige. Gre za dogodek, ki ga danes pogosto omenimo le bežno, a je bil v resnici eden najbolj simbolno nasilnih posegov v slovensko kulturno zgodovino. Šlo ni zgolj za verski obračun, temveč za zavestno uničenje knjig, s tem pa tudi misli, jezika in možnosti svobodnega razumevanja sveta.
Protestantske knjige so bile nevarne prav zato, ker so bile brane. Ker so bile v jeziku, ki so ga ljudje razumeli. Ker so posamezniku dopuščale, da vero, svet in sebe dojema brez posredovanja oblasti. Sežig je bil zato dejanje strahu – strahu pred pismenim človekom.
Danes je ta dogodek zaznamovan s skromnim obeležjem v tlakovcih pred Mestno hišo. Toda večina mimoidočih se čez to mesto sprehodi, ne da bi se sploh zavedala, kaj se je tam zgodilo. Obeležje je tiho, skoraj sramežljivo – in prav v tem se zrcali naš odnos do lastne kulturne zgodovine. Spomin obstaja, a ne zahteva pozornosti. Če se ne skloniš, ga ne vidiš. Če ne veš, ga ne razumeš.
Res je, da so v spomin na sežiganje knjig 23. decembra 1600 pred mestno hišo leta 2000 odkrili bronasto spominsko ploščo, kjer piše, da so v času protireformacije na tem mestu zažgali več tisoč knjig. A je zanimivo, da spominsko ploščo ljudje pravilo spregledajo. Lahko bi rekli, da predvsem prebivalstvo Ljubljane, ker ga na to nihče pogosteje ne opozori. To pa je nevarno. Kajti družba, ki pozabi na sežig knjig, tvega, da bo nekega dne spet pripravljena utišati misel – morda ne z ognjem, temveč z ravnodušnostjo, trivializacijo ali komercializacijo.
In še to! V tem kontekstu je še posebej boleče, da ime Primoža Trubarja, prvega moža slovenske pisne besede, danes srečujemo tudi kot ime lokala ali tržne znamke. Kar se morda komu zdi neškodljivo ali celo simpatično, je za strokovno javnost in kulturni spomin globoko problematično.
Trubar ni folklorni lik, niti priročen simbol za eksotiko ali domačnost. Je temelj slovenske pismenosti, jezika in identitete. Njegovo ime nosi težo zgodovinske odgovornosti. Ko ga reduciramo na gostinsko tablo ali marketinško domislico, ne poveličujemo dediščine – temveč jo banaliziramo.
Tu ne gre za pretirano skrb za moralno in idejno čistost, temveč gre za vprašanje spoštovanja. Mesto, ki Trubarja uporablja brez vsebine, tvega, da bo pozabilo, zakaj je sploh pomemben./Objavo pripravila ATS in JT/Fotografije so iz arhiva LJNovice – prva pa je le ponazoritvena/