Slovenija, 31. december 2025 – V Sloveniji se že leta tolažimo, da smo pred draginjo goriv zaščiteni, ker država “regulira cene”. A je dejstvo, da regulacija cen goriv pri nas ni zagotovilo nižjih cen – temveč politična navada, ki jo plačujemo potrošniki.

To dokazuje podatek, da je povsem običajno, da so recimo cene bencina in dizelskega goriva izven avtocest v Avstriji ponekod celo nižje kot v Sloveniji, čeprav Avstrija cen goriv sploh ne regulira. Trg tam deluje, konkurenca obstaja, država pa ne posega v marže. Pri nas pa – kljub uredbam, formulam in nadzoru – končna cena pogosto ni nič ugodnejša.

Zato se zastavlja vprašanje, če regulacija deluje, kot nas prepričujejo politiki in zakaj potem plačujemo več kot sosedi brez regulacije?

Odgovor je preprost. Regulacija v Sloveniji ne naslavlja glavnega problema, saj večine cene goriva ne določajo trgovci, ampak država sama z davki in trošarinami. Omejevanje marž ima zato omejen učinek, hkrati pa duši konkurenco in ustvarja lažen občutek zaščite.

Ali drugače rečeno! Regulacija cen goriv tako ni znak močne države, temveč znak nezaupanja v trg in pomanjkanja poguma za resne reforme. To pa pomeni, dokler bo vlada raje regulirala marže kot priznala lastno vlogo pri oblikovanju cen, bomo imeli to, kar imamo danes: regulirane cene – in občutek, da plačujemo preveč.

Kot pravijo strokovnjaki? Da regulacija cen goriv ni dokaz, da trg ne deluje, temveč, da je odraz politične izbire, kako razporediti tveganja med državo, ponudnike in potrošnike.

No, če pa boste vprašali naše politike vam bodo ti trdili, da je Slovenija majhen trg z malo ponudniki, kjer obstaja strah pred šibko konkurenco in da mora država “nekaj narediti”, ko cene rastejo.

Zanimivo pa je, da tako ne govori večina politikov v državah EU. Tam cene goriv praviloma prepuščajo trgu. Je pa res, da v krizah posežejo z davčnimi ukrepi ali ciljno pomočjo, ne pa z administrativnimi stropi. Medem, ko Slovenija vztraja pri modelu, ki je politično všečen, ekonomsko pa šibek.

Ob tem je treba poudariti še eno pomembno dejstvo, da največji del cene goriva niso marže trgovcev, temveč davki in trošarine. To pa pomeni, da regulacija tako pogosto vpliva le na manjši del končne cene, medtem ko glavni cenovni vzvodi ostajajo v rokah države same.

In še to velja vedeti, ko nas slovenski politiki prepričujejo, da nas branijo pred požrešnimi trgovci! In sicer, da večine držav EU to ne skrbijo požrešni trgovci. Zato cene goriv prepuščajo trgu. Je pa res, da v krizah posežejo z davčnimi ukrepi ali ciljno pomočjo, ne pa z administrativnimi stropi, da se ve, koga velja upoštevati, bolje rečeno brez ugovora ubogati. Vidite zato Slovenija pa vztraja pri modelu, ki je politično všečen, ekonomsko pa šibek.

V dokaz, da samoregulacija deluje vam ponujamo (fotografija – posneta 28. decembra) realno ponudbo z Dunaja, kjer se trgovci borijo za kupce. To pa pomeni, da cene prilagajo povpraševanju, kar je dokaz, da regulacija ne zniža cen goriv ampak to ureja konkurenca – delujoč trg. Je pa res, da na AC država trgovcem pusti, da nekoliko bolj »gulijo« voznike ob avtocestnih črpalkah. Seveda tiste, ki tam točijo – so tudi prisiljeni – gorivo. Med katerimi pa so povečini tujci in ne Avstrijci. Torej se ve?!

In še to! Zakaj Slovenija vztraja pri regulaciji?

Slovenija ima dolgo tradicijo državnega vpliva na cene goriv. Razlogi za vztrajanje so predvsem: majhen trg z malo ponudniki, kjer obstaja strah pred šibko konkurenco. Politično pričakovanje, da mora država “nekaj narediti”, ko cene rastejo. Relativno majhen fiskalni manevrski prostor za trajno zniževanje trošarin ali DDV. Prepričanje, da regulacija marž preprečuje neupravičeno zviševanje cen.

Hkrati pa je treba poudariti pomembno dejstvo: Največji del cene goriva niso marže trgovcev, temveč davki in trošarine. In dejstvo! Regulacija tako pogosto vpliva le na manjši del končne cene, medtem ko glavni cenovni vzvodi ostajajo v rokah države same./Objavo pripravil: j. Temlin/