Slovenija, 4. januar 2026 – Volitve so pred vrati. Kot je napovedala predsednica republike Nataša Pirc Musar, naj bi bile državnozborske volitve 22. marca 2026. Kdo vse bo na njih sodeloval, bo jasno pravočasno. Kar pa bi moralo biti jasno že zdaj, je nekaj drugega: odgovornost za prihodnost države ne leži zgolj na politikih, temveč tudi – in predvsem – na volivkah in volivcih.

Ta zapis je namenjen tistim, ki bodo šli na volitve, a niso brezpogojni privrženci ene same stranke. Tistim, ki še niso poosebili politike in ki bi radi odločali z lastno glavo, ne z gesli, strahovi ali slepimi obljubami.

Kratek pogled nazaj ne bo odveč – Ko so vladale izkušnje – in tudi iluzije

Od osamosvojitve naprej je Slovenijo vodilo petnajst vlad. Med njimi so bile stabilne, reformne, previdne in tudi improvizirane. Vodili so jih izkušeni politiki, pa tudi politični naturščiki, ki so v politiko vstopili brez resne priprave na vodenje države.

Zgodovina kaže eno jasno lekcijo: nobena politična opcija nima monopola nad uspehom, prav tako nobena ni imuna na napake. Država se ni razvijala linearno, temveč v ciklih – tudi zaradi zunanjih okoliščin, a pogosto zaradi notranjih odločitev.

Gospodarstvo: krize niso izbira, odzivi so

Če zelo poenostavljeno pogledamo gibanje BDP:

• v letih 1992–2004 je šlo za obdobje rasti in stabilizacije države,
• med 2004–2008 za visoko rast pred finančno krizo,
• 2009–2013 za globok padec,
• 2014–2019 za okrevanje,
• leto 2020 za izrazit padec zaradi pandemije,
• 2021–2022 za močno okrevanje,
• 2022–2025 pa za zmerno rast, inflacijske pritiske in precej neuresničenih obljub.

Vlade kriz praviloma ne povzročajo same. So pa v celoti odgovorne za to, kako se nanje odzovejo: ali breme porazdelijo pravično, ali gledajo dolgoročno in ali iz krize izstopijo bolj pripravljene – ali zgolj bolj zadolžene in razdeljene.

Ve se, BDP ni edino merilo uspešnosti države, je pa dober pokazatelj trendov, odpornosti in realnih posledic političnih odločitev.

Mednarodne usmeritve: uspehi, ki niso samoumevni

Slovenija je leta 1992 postala članica OZN, leta 2004 EU in NATA, leta 2007 uvedla evro in vstopila v schengenski prostor, leta 2010 še v OECD. To so strateški dosežki, ki so državi prinesli stabilnost, varnost in mednarodno težo.

A tudi ti dosežki niso trajna lastnina. Zahtevajo odgovorno politiko, kredibilnost in predvidljivost – lastnosti, ki jih ne zagotavlja niti ideologija niti všečnost, temveč kompetentno vodenje.

Kaj je torej danes res pomembno?

Vse zapisano je preteklost. Volitve pa so odločanje o prihodnosti. Zato bi se morali volivci vprašati predvsem naslednje:

• Kaj stranke dejansko ponujajo v svojih programih – in ali so te obljube izvedljive?
• Ali za napisanimi cilji stojijo ljudje z znanjem in izkušnjami, ali zgolj prepoznavni obrazi?
• Ali stranke govorijo o rešitvah, ali živijo od iskanja krivcev?
• Kako so se doslej odzivale na odgovornost: z argumenti ali z izgovori?
• In najpomembneje: ali delujejo v interesu vseh državljanov ali predvsem “svojih”?

Slovenska politika je že večkrat stavila na mesijanstvo novih obrazov. Svežina sama po sebi ni problem. Problem nastane, ko svežino zamenjamo za sposobnost in upanje za načrt.

In še zaključek, da je skrajni čas, da volivci začnejo misliti s svojo glavo in ne dovolijo politikom, da mislijo namesto njih

Ve se, da demokracija temelji na izbiri najboljšega razpoložljivega, ne idealnega. A to pomeni tudi nekaj, kar pogosto spregledamo: kakovost politike je neločljivo povezana s kakovostjo odločitev volivcev.

Če bomo še naprej volili iz kljubovanja, strahu ali slepe pripadnosti, ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov. Boljša politika se ne začne pri politikih, temveč pri volivcih, ki so pripravljeni razmišljati, primerjati in prevzeti svoj del odgovornosti.

Čas je torej, da nehamo dovoljevati politikom, da mislijo namesto nas. Država je preveč resna stvar za to./Objavo pripravil: J. Temlin/