Slovenija/EU, 5. januar 2026 – Vse več evropskih mest se sooča z enakim problemom, in sicer s preobremenjenim prometom, kršitvami pravil v mestnih središčih in omejenimi kadrovskimi zmožnostmi nadzora. Eden od odgovorov, ki se ponuja, je vse pogostejša uporaba avtomatskih kamer, ki zaznavajo prometne prekrške in omogočajo izrek glob brez neposredne prisotnosti policije.

Toda ob tem se odpira pomembno vprašanje: kdo ima pravico postavljati kamere, določati pravila in kaznovati kršitelje – država ali občine? In tudi kako se ta razdrobljen, pogosto lokalni pristop obnese v širšem evropskem prostoru, zlasti ko gre za tuje voznike (domače  se že »polovi«).

Lokalni prometni nadzor: evropski trend brez enotnih pravil

V številnih državah EU se uveljavlja praksa, da imajo lokalne skupnosti večjo vlogo pri urejanju prometa. To vključuje; prometne režime v mestnih središčih, območja z omejenim ali prepovedanim prometom, nadzor vstopa v cone (npr. okoljske ali umirjene prometne cone) in v nekaterih primerih tudi izrek glob na podlagi posnetkov kamer.

Primer Avstrije, ker smo to temo zaznali ob obisku njihovega glavnega mesta (če ne bi imel Dunaj urejenega mestnega prometa – podzemno železnico, tramvaje in avtobuse, bi se mesto zadušilo v prometu – mimogrede javni mestni potniški promet dnevno prepelje preko 2,4 milijona potnikov) kjer se razpravlja o tem, ali naj občine same postavljajo kamere in izdajajo kazni.  Ta namera tu – na Dunaju – povzroča napetost med lokalno avtonomijo in državnimi oziroma nadnacionalnimi pravili. Tukajšnji avtomobilski in motociklistični klubi namreč opozarjajo na pravna tveganja, zlasti z vidika enotnosti pravil, pravne varnosti in varstva osebnih podatkov.

Ve se, da podobne prakse že obstajajo tudi drugod po EU – in te delujejo pogosto brez večje javne razprave. To velja tudi v Sloveniji, kjer domači vozniki mirno pristajajo na plačilo glob, ker so na lokalni ravni odločili, da se smejo voziti 30 ali kvečjemu 40 km na uro. Medtem pa lokalni veljaki niso sposobni urediti osnovnega javnega prevoza s katerim bi nevzdržno prometno stanje poskušali dolgoročno urediti.

Slovenija je celo poseben primer, saj ima že dolgo razmeroma močno vlogo občin pri urejanju lokalnega prometa. Občine tako lahko sprejemajo občinske odloke, ki določajo prometne režime, nameščajo kamere za nadzor spoštovanja teh režimov in preko občinskih redarstev sodelujejo v postopkih ugotavljanja kršitev. Res je, da so prometni prekrški in višine glob del državne prometne zakonodaje. To pomeni, da občina ne more samostojno “izumiti” novega prometnega prekrška ali določiti kazni zunaj zakonskega okvira.

Kaj pa tujci? Ko lokalna pravila trčijo ob evropsko realnost. Zato se zastavlja vprašanje, kako se lokalno izrečene kazni izvajajo nad tujimi vozniki.

Res je, da ima Evropska unija (zdaj) – prej še tega ni bilo, in so recimo Hrvati globili po balkansko – vzpostavljen sistem čezmejne izmenjave podatkov o prometnih prekrških. Vendar je treba takoj dodati, da sistem ni popolnoma poenoten in je v praksi precej odvisen od nacionalnih postopkov.

Ključno pri tem je, da lokalna kazen sama po sebi še ni dovolj, da bi bila učinkovito izvršljiva v tujini. Da tuji voznik dejansko prejme in plača kazen, mora biti prekršek priznan kot del nacionalnega sistema, država pa mora zagotoviti identifikacijo lastnika vozila v drugi državi, ob tem pa mora biti postopek voden v skladu s pravili EU o obveščanju, rokih in pravnih sredstvih.

Zato se pogosto zgodi, da tujci za lokalne kršitve sploh ne prejmejo obvestila (da se ve – to trenutno ne velja za Avstrijo, ki še ne loči med lokalnimi in kršitvami na ravni države) ali pa kazni niso izterjane. To pa zmanjšuje učinkovitost lokalnih prometnih ukrepov in ustvarja občutek neenakosti, saj se domače kršilce oglobi, tujce pa ne.

Ob tem pa velja vedeti še  to!

Prvič!  Pravila niso povsod enaka – Vse več prometnih pravil nastaja na lokalni ravni (občinski odloki). To pomeni, da lahko v posameznem mestu veljajo posebni prometni režimi, prepovedi ali omejitve, ki jih drugje ni.

Drugič! Kamere niso več samo “za statistiko” – Kamere se vse pogosteje uporabljajo tudi za ugotavljanje kršitev, ne le za nadzor prometa. Voznik se lahko znajde v postopku, ne da bi ga ustavil policist.

Tretjič!  Nepoznavanje pravil ne pomeni oprostitve  – Čeprav so lokalna pravila pogosto slabše označena ali manj znana, to ne pomeni, da kazen ne velja — še posebej za domače voznike.

Četrtič! A sistem še ni povsem enoten – V praksi se zgodi, da se nekatere lokalne kazni (zlasti tiste iz občinskih odlokov) ne izvršijo čez mejo. To ustvarja neenakost in pravno negotovost.

Petič!  Pozornost na prometno signalizacijo je ključna – Ker so lokalni režimi pogosto označeni z dodatnimi tablami ali digitalnimi obvestili, je za voznike vse pomembnejše, da pozorno spremljajo signalizacijo — tudi tam, kjer je ne pričakujejo.

In še to! Ko smo pripravljali ta članek, smo hoteli vsaj za Slovenijo najti spletno stran, kjer bi voznikom – tudi tujcem – bil na voljo pregled lokacij nameščenih kamer, na eni strani za spremljanje prometa, a tudi tistih, ki voznike na lokalni udarijo po denarnici, če prevozijo določeno območje hitreje, kot je to predpisano. Mi je žal nismo našli! Če pa obstaja, kot celota, jo z veseljem dodamo./LN/