Slovenija, 11. januar 2026 – V zadnjih javnih nastopih minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac zagotavlja, da se Zakon o dolgotrajni oskrbi uveljavlja skladno z načrti in da sistem deluje. Takšne izjave bi bile dobrodošle, če bi jih potrjevala tudi praksa. Na žalost številni primeri iz domov za starejše in iz postopkov uveljavljanja pravic kažejo drugačno sliko.
Namen tega zapisa ni očrniti izvajalcev, temveč opozoriti na sistemske pomanjkljivosti pri realizaciji zakona, ki neposredno prizadenejo uporabnike – starejše in od pomoči odvisne ljudi.
Zakon obljublja jasnost, praksa prinaša zmedo – Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil sprejet z jasnim ciljem, in sicer, da se loči bivanjske stroške, ki jih plača uporabnik, od stroškov oskrbe, ki jih krije solidarni sistem (torej denar, ki ga zbirajo vsi državljani, ki so v kakršnem koli prihodkovnem procesu – DA SE VE, GRE ZA SOLIDARNOSTNI PRISPEVEK!) obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
V teoriji je razmejitev preprosta:
- nastanitev in prehrana – uporabnik,
- oskrba glede na kategorijo – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali???.
V praksi pa se ta ločitev pogosto izgubi.
V domovih za starejše se pojavljajo osebni načrti in pogodbeni dokumenti, ki ne ločujejo jasno hotelskega dela od storitev dolgotrajne oskrbe, uporabnikom nalagajo plačila, ki bi morala biti krita iz zavarovanja, ali celo vsebujejo določila, s katerimi se uporabnik ob podpisu odpoveduje pravicam iz socialne zakonodaje. Takšna določila niso zgolj problematična. Kot nam pravi pravni strokovnjak – so pravno nevzdržna.
Osebni načrt ni nadomestilo za zakon – Osebni načrt bi moral biti izvedbeni dokument, ki sledi zakonu. V praksi pa se vse pogosteje uporablja kot kvazi-pogodba, s katero se na uporabnika prenašajo tveganja in nejasnosti sistema.
Še posebej sporno je, da se od starejših oseb – pogosto v odvisnem in ranljivem položaju – zahteva podpis dokumentov, ki ustvarjajo vtis, da so pravice iz dolgotrajne oskrbe stvar dogovora in ne zakonsko zagotovljena pravica iz obveznega zavarovanja.
In še eno dejstvo! Socialne pravice niso predmet odpovedi. Če se sistem uveljavlja tako, da mora posameznik z odpovedjo ene pravice »kupiti« drugo, potem ne govorimo več o solidarnosti, ampak o pravni fikciji.
Domovi niso krivi – so ujeti v nedorečen sistem. Pomembno je poudariti, da večina domov za starejše ne ravna zlonamerno. Ravno nasprotno – znajdejo se v položaju, ko zakon ne določi jasno, kdo je nosilec nadzora, ni enotnih obveznih vzorcev osebnih načrtov in ni jasnih in zavezujočih navodil, kaj se sme in česa se ne sme zaračunavati.
In še eno dejstvo! Domovi so izvajalci, ne zakonodajalci, torej so osnove v rokah, predvsem pa v obvezi nosilca izvedbe zakona. Ko država ne zagotovi jasnega sistema, se praksa nujno razprši. To pa vodi v neenakost med uporabniki in celo pravno negotovost.
Oskrbovanci in njihovi pooblaščenci lahko javno govorijo, da bodo plačevali manj, a zato v rokah nimajo pravno verodostojnih listin, ki bi jim to zagotavljale. Osebni načrt, s katerimi razpolagamo mi, to stanje potrjuje.
Torej, lahko se govori o 18.500 oskrbovancih v domovih, a teh podatkov, koliko jih sploh je, kaj šele ažurnih, nima nihče! V primeru, da nas želi kdo od odgovornih postaviti na laž, naj se jih objavi – se razume z jasno zaščito osebnih podatkov oskrbovancev. Le jasno strukturirane po nastanitvah – za vse domove – in prehrane – ter ravni oskrbe glede na kategorije, kot je to opredeljeno v zakonu.
In zdaj še nekaj o oskrbovancih na domu – pravica, ki po novem zakonu še ne obstaja v praksi
Posebej problematično je stanje pri dolgotrajni oskrbi na domu. Čeprav zakon to pravico predvideva, se v praksi storitev še ni začela izvajati, uporabniki nimajo dejanske možnosti izbire, institucionalna oskrba ostaja edina realna možnost.
In dejstvo! To pomeni, da eden od ključnih ciljev zakona – omogočiti starejšim, da ostanejo doma – za zdaj ostaja neuresničena obljuba.
Dejstvo! Med političnimi izjavami in resničnostjo je razkorak – Izjave, da »vse poteka, kot je treba«, so zato vsaj preuranjene. Na terenu se kaže pravna nejasnost, različno tolmačenje istih določb, prenos sistemskih bremen na posameznika.
In kaj bi bilo nujno storiti? Če želi država, da bo zakon zares zaživel mora zagotoviti enotne, zavezujoče modele osebnih načrtov, jasno razmejiti plačila uporabnika in zavarovanja, preprečiti, da bi pogodbeni dokumenti posegali v zakonske pravice in pospešiti dejanski začetek oskrbe na domu.
In zaključek! Če se stvari resno ne lotijo – odgovorni in plačani zato – bomo imeli zakon na papirju in zmedo v praksi.
Ob tem pa, ko boste videvali “obiskovalce – politike” v domovih za starejše, kako za vaš denar trdijo, da so oni zagotovili nižje račune tam stanujočim ljudem, se, če se nad tem početjem ne boste zgražali, se vsaj globoko zamislite kako lahkotno se hvalijo s porabo z denarjem, zbranim s prisilnim prispevkom za dolgotrajno oskrbo, ki ne deluje./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena – razen druge!