Slovenija, 16. januar 2026 – V razpravah o ravnanju predsednika vlade dr. Roberta Goloba in njegovem odnosu do ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije se pogosto izgublja bistvo. Namesto vsebinske razprave o odgovornosti se javni prostor znova polni z izgovori, pojasnili in relativizacijo, zakaj pravil domnevno ni kršil. 

Toda težava ni ena oseba in ena vlada. Težava je bistveno širša – gre za odnos slovenske politike do pravil, ki si jih je postavila sama.

Komisija za preprečevanje korupcije je institucija, ki je v slovenskem prostoru že dolgo deležna dvojnih meril. 

Ko je ta obravnavala politike različnih političnih opcij – od Janeza Janše, Karla Erjavca in Zorana Jankovića do Boruta Pahorja in danes Roberta Goloba – so bile njene ugotovitve praviloma sprejete ali zavrnjene glede na politično korist, ne glede na vsebino. Kar je bilo za ene dokončen dokaz politične neprimernosti, je za druge postalo birokratska formalnost brez resne teže.

To ni vprašanje leve ali desne politike. To je vprašanje demokratičnega minimuma. Pravila o integriteti, nezdružljivosti funkcij in nasprotju interesov niso bila vsiljena od zunaj. Sprejel jih je parlament, oblikovala jih je politika sama, nadzor nad njimi pa je zaupala neodvisni instituciji. Če politiki danes trdijo, da teh pravil ni treba upoštevati, v resnici sporočajo, da pravna država velja le takrat, ko jim je v politično korist.

KPK se pogosto označuje kot t. i. »brezzobega tigra«. A resnični problem ni pomanjkanje njenih pooblastil, temveč pomanjkanje politične volje, da bi njene ugotovitve jemali resno. Njena vloga ni v izrekanju kazenskih sankcij, temveč v varovanju zaupanja javnosti. Ko politiki njene odločitve ignorirajo, napadajo ali relativizirajo, ne slabijo KPK, temveč spodkopavajo temeljni občutek pravičnosti v družbi.

Zato bi bil javno dostopen in sistematičen pregled vseh primerov, v katerih politiki niso upoštevali odločitev KPK, pomemben prispevek k osveščanju javnosti. Ne kot sredstvo političnega obračunavanja, temveč kot ogledalo politične kulture. Takšen pregled bi pokazal, kdo pravila razume kot zavezo in kdo kot oviro, ki jo je treba obiti.

V družbi, ki temelji na demokratičnih načelih, institucije niso problem. Problem postanejo takrat, ko jih tisti, ki so jih ustvarili, nehajo priznavati. Ne zaradi ideologije, temveč zaradi lastnih interesov. In prav tu se začne razkroj zaupanja, na katerega bi morala neodvisna medijska okolja  vedno znova opozarjati.

No, to je le delček omenjenega opozorila. /objavo pripravil J. Temlin/