Slovenija, 21. januar 2026 – Če se kdo danes v Sloveniji še sprašuje, zakaj je zdravstveni sistem v razsulu, je odgovor preprost, in sicer zato, ker se zdravstvo že več kot 35 let vodi napačno. Definira se kot strošek, ob tem pa je tudi politični peskovnik in denarnica ljudem, ki odločajo o njem. Tistim, ki zagotavljajo denar zanj, pa se ne pusti do besede. Še več! Ne zagotavlja se jim to, kar so plačali.

Ta članek ni napisan zato, da bi koga božal po glavi. Napisali smo ga zato, da politiki – sedanji in prihodnji – sporočamo, da je prišel čas, da neha bežati pred odgovornostjo. In zato, da jim povemo, zelo jasno, če niste sposobni misliti dolgoročno v korist ljudi, se politike ne igrajte.

In tu so dejstva!

Zdravstvo ni samo zdravljenje – je razvojni motor države – Vsaka resna država razume, da vrhunsko javno zdravstvo pomeni: višjo produktivnost prebivalstva, privlačnost za visoko usposobljene kadre (tudi iz tujine), razvoj znanja, raziskav in visokih tehnologij, stabilnost družbe in zaupanje ljudi v državo. Zato, ker je tako, imamo na tem področju namesto strateškega razmišljanja nejasne in neustrezne ukrepe, improvizacije in večno sklicevanje na “pomanjkanje denarja”. Dejstvo pa je, da denar ni problem. Problem je torej odsotnost vizije.

Namreč, če bi Slovenija po osamosvojitvi imela resno, nadstrankarsko strategijo zdravstva, bi danes po 35 letih imeli posodobljene vse lokalne bolnišnične centre, imeli pa bi tudi dva nova, sodobna klinična centra. Imeli pa bi tudi konkurenčen plačni sistem za zdravstvene delavce in jasno ločnico med javnim in zasebnim sistemom.

• Medklic! – Če se sprašujete, ali imamo za to denar, je odgovor: DA! Imamo ga (imeli smo ga!), in sicer v preplačanem sistemu ob javnih nabavah in katastrofalni organizaciji! Letno za zdravstvo namenimo krepko preko 5500 milijonov – 5,5 milijarde, da se manj sliši – ob tem pa naj bi od tega denarja poniknilo v “neznano” 10 %. Če to drži, je v preteklih 35 letih “poniknilo” toliko denarja, da bi lahko zgradili dva nova UKC-ja!

Namesto tega imamo: dotrajano infrastrukturo iz prejšnjega stoletja, kadrovski kolaps, pacientovo negotovost in politiko, ki se z zdravstvom ukvarja le tik pred volitvami. Dejstvo je, da to, kar imamo zdaj, ni več napaka. To je sistemska politična in vse družbena malomarnost.

Zakaj nova klinična centra – in to na novih lokacijah?

Dejstvo je, da Ljubljana in Maribor danes imata klinična centra, ki sta prostorsko, infrastrukturno in organizacijsko neprimerna za medicino 21. stoletja.

Zato bi resna država že zdavnaj naredila naslednje: načrtovala nova klinična centra na povsem novih lokacijah, ju umestila v prometna vozlišča (vlak, avtocesta, javni prevoz), omogočila fazno gradnjo v obdobju 10–15 let, tam zagotovila najsodobnejšo medicinsko in IT-opremo in tam ustvarila delovno okolje, kjer bi se zdravniki in drugo osebje lahko posvetili delu – ne birokraciji. Ne, to ni znanstvena fantastika. To je standard razvitih držav.

Zdravstvo brez politike – ali pa sploh ne – Dokler bo politika neposredno kadrovala vodstva bolnišnic, ni reforme. Namreč, zdravstveni sistem potrebuje: profesionalno upravljanje, strokovne in ekonomske nadzorne organe /tudi iz tujine, če je potrebno/ in osebno odgovornost vodstev zdravstvenih institucij. Politika naj ima le posredno nadzorno vlogo, ne pa operativne moči.

Javni in zasebni sistem – jasno in pošteno – Zasebno zdravstvo naj obstaja. A pošteno, kot čisto samoplačniško ali pa v javnem sistemu le pod enakimi pogoji in cenami, kot veljajo za javne izvajalce. In to brez izčrpavanja javnega denarja, dvojnih praks in prikrite privatizacije. Kakovost mora biti merljiva. Kršitve sankcionirane. Tudi z odvzemom dovoljenj. To ni ideologija. To je minimalni standard v urejeni državi!

O dodatnem razlogu in učinku ob zgraditvi dveh kliničnih centrov – Ni iluzija! Stare objekte v Ljubljani in Mariboru bi odstranili, izjemno dragocene lokacije namenili stanovanjem, razvili visokotehnološka in raziskovalna podjetja in ustvarili nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Ne tisti, ki bi jim za podporo hoteli zagotoviti 1000 evrov minimalne plače.
To pomeni, da bi zapustitev drugih namenoma teh neurejenih lokacij in objektov bil sprožilec urbanega in gospodarskega razvoja – tako v Ljubljani, kot Mariboru.

• Za nejeverne podatek iz znamenite spletne strani Kamre – »Po ljubljanskem potresu so v letih 1893-1895 zgradili nova bolniška poslopja na Zaloški cesti s 568 posteljami po paviljonskem sistemu, ki jim je bila zgled bolnica Lariboisière v Parizu. Nove oddelke so slovesno otvorili 16. oktobra 1895. Leta 1918 je imela bolnica sedem oddelkov, en odsek in en zavod«.

No, za zaključek še skočimo na tuje – Kako to delajo drugje – Švica in Švedska

Švica in Švedska imata stabilne, dolgoročne zdravstvene strategije, jasno ločene vloge politike in stroke, vrhunsko infrastrukturo in predvsem visoko stopnjo zaupanja javnosti. Nista popolni. A sta dokaz, da se da. Da se!

In še zaključek! Ta pogled je le osnova za razmislek tistim, ki se borijo za oblast. A ob tem se “borci” za oblast morajo zavedati, da morajo imeti odgovore na vprašanja, kako dolgoročno zagotoviti ustrezni zdravstveni sistem prebivalstvu, ki ga ta plačuje. In sicer z jasno in strateško dolgoročno opredeljenimi rešitvami. A ne le za čas njihovega mandata. Torej ne le v času njihovih kratkotrajnih oblastniških blodenj. Tisti politiki, ki odgovora na ta vprašanja nimajo, se politike ne smejo iti. Dejstvo je, da zdravstvo ni poligon za dnevno politiko. Ljudje v tej državi čakajo predolgo na resno ureditev tega področja. Zato potrebujemo jasen pogled, kakšno zdravstvo mora imeti urejena država. /Objavo pripravil: J. Temlin/