Ljubljana/Bruselj, 24. januar 2026 – V javnosti se je pojavila informacija – v Sloveniji s poudarkom -, da je politična skupina Evropske ljudske stranke (EPP) kaznovala pet poslancev iz svojih vrst, in sicer zato, ker ob četrtkovem glasovanju o nezaupnici Evropski komisiji niso upoštevali smernic skupine, in sicer, da naj glasujejo proti nezaupnici predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen iz vrst EPP. Glasovanja so se poleg slovenskega poslanca dr. Milana Zvera vzdržali tudi Nizozemca Sander Smit ter Lorant Vincze in Iuliu Winkler iz Romunije, proti pa je glasovala Nizozemka Jessika van Leeuwen.

In takšen je naš pogled!

Takšen način delovanja političnih skupin v Evropskem parlamentu postopoma proizvaja prilagojene glasovalce, katerih avtonomija je omejena z notranjimi mehanizmi moči posamezne politične skupine. Posledica tega ni le omejevanje poslanske svobode, temveč tudi prikrajšanje suverenih in demokratičnih pravic volilnega telesa, ki je poslanko ali poslanca neposredno izvolilo.

Povedano drugače, ko politična skupina kaznuje poslanca zaradi njegovega glasovanja, s tem ne omejuje le njega osebno, temveč zmanjšuje politični vpliv volivcev, ki so mu na volitvah podelili mandat. Volivci niso kaznovani formalno, so pa kaznovani vsebinsko – njihov zastopnik ima zaradi notranjih sankcij manj vpliva, manj besede in manj možnosti soustvarjati politične odločitve.

Evropski parlament ne obstaja zato, da bi politične skupine s samovoljnimi disciplinskimi ukrepi omejevale zastopniško svobodo volilnega telesa. Njegov namen je ravno nasproten – biti prostor, kjer imajo državljani Evropske unije preko svojih neposredno izvoljenih predstavnikov dejanski politični vpliv.

Zato v tem primeru ni ključno vprašanje, ali je bil kaznovan slovenski poslanec Milan Zver (EPP/SDS) in ali bo imel šest mesecev omejene določene funkcije znotraj politične skupine. To je osebna okoliščina, ki hitro zdrsne v politično polemiko.

Bistveno vprašanje je drugo! In sicer ta ali je politična skupina EPP s kaznovanjem njegovega poslanca omejila zastopniško svobodo volilnega telesa, ki mu je mandat podelilo. Te svobode mu ni dala politična skupina – zagotovili so mu jo volivke in volivci, ki so ga neposredno izbrali, da jih zastopa v Evropskem parlamentu.

In prav tu se pokaže demokratični paradoks – politične skupine, ki nimajo neposrednega volilnega mandata, s svojimi notranjimi mehanizmi posegajo v delovanje tistih, ki ta mandat imajo. Ne gre več zgolj za politično usklajevanje, temveč za vprašanje, kdo ima v resnici nadzor nad glasom volivcev.

Kaj smo s tem želeli jasno in nedvoumno povedati?

Da demokracija ni ogrožena takrat, ko se o posameznih odločitvah ne strinjamo. Ogrožena je takrat, ko se o mehanizmih odločanja nehamo spraševati. Tako kot v tem primeru, ko politična skupina z omejevanjem poslanca posredno omejuje tudi volivce in njihovo demokratično orodje – mandat, podeljen na volitvah.

Evropski parlament ne bi smel biti prostor, kjer se takšno orodje uporablja ali onemogoča po volji političnih skupin, temveč institucija, kjer je volja volivcev primarna in nadrejena vsakršni notranji disciplini.

Da se ve! Ta objava ni uperjena proti posamezni politični skupini ali posameznim poslancem, temveč proti mehanizmom, ki lahko dolgoročno praznijo vsebino demokratičnega mandata. Če se volivci sprijaznijo s tem, da je njihov glas v Evropskem parlamentu omejen z notranjo disciplino političnih skupin, potem demokracija ne izgine naenkrat – izgine postopoma, tiho in z našim molkom./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija arhivska/