Slovenija, 26. januar 2026 – Slovenija se po obsegu bolniških odsotnosti že več let uvršča nad povprečje Evropske unije. Število izgubljenih delovnih dni narašča, stroški nadomestil se povečujejo, razprava v javnosti pa ostaja ujeta med dva pola. Na eni strani skrb za pravice bolnih, na drugi opozorila gospodarstva, da sistem postaja vse težje vzdržen. Med obema pa ostaja skoraj povsem prezrto ključno vprašanje – kdo bolniško nadzira in kdo jo v resnici plačuje.

Primerjave z drugimi državami EU kažejo, da visoka bolniška odsotnost v Sloveniji ni vedno nujno posledica slabšega zdravstvenega stanja prebivalstva, temveč pogosto rezultat sistemske (ne)ureditve.

Države, kot so Nemčija, Nizozemska ali nordijske članice, imajo jasno določena pravila: časovne omejitve bolniške odsotnosti, postopno prilagajanje nadomestil, redne kontrole in preverjanje, ali se zdravniška navodila dejansko spoštujejo. Bolniška je tam pravica, vendar ne avtomatizem brez nadzora.

Slovenija je dolgo časa vzdrževala sistem, v katerem je bila bolniška odsotnost praktično neomejena, nadzor minimalen, odgovornost pa razpršena.

Novi ukrepi, ki zdaj predvidevajo natančneje določen režim gibanja in možnost sankcioniranja kršitev, sicer pomenijo korak v pravo smer, vendar sami po sebi ne odpravljajo temeljnih strukturnih pomanjkljivosti.

Bolniška odsotnost – ključna dejstva

Po obsegu bolniških odsotnosti se Slovenija že več let uvršča v zgornji del lestvic držav EU.

Dva sistema, dva interesa – do 30 dni bolniške odsotnosti strošek nosijo delodajalci, nad 30 dni bolniške odsotnosti pa gre v breme država oziroma javna blagajna. Vse pa ob teh pogojih – https://zavarovanec.zzzs.si/denarna-nadomestila/nadomestilo-place-med-zacasno-zadrzanostjo-od-dela/pogoji-ki-jih-je-potrebno-izpolnjevati/

Delodajalci nadzirajo – država bistveno manj

Ker bolniško do 30 dni financirajo sami, imajo delodajalci močan interes za spremljanje odsotnosti in preprečevanje zlorab. Po 30. dnevu ta interes izgine – strošek se porazgubi med vse davkoplačevalce.

Stotine milijonov evrov javnega denarja

Država je v zadnjih treh letih za nadomestila bolniških odsotnosti namenila zelo visoka sredstva, ki se merijo v stotinah milijonov evrov letno.

Brez pregledne podatkovne baze

Slovenija nima javne, enotne in sproti posodobljene baze podatkov, ki bi jasno ločevala bolniške odsotnosti do 30 dni in nad 30 dni ter prikazovala breme gospodarstva in breme države.

EU prakse kažejo drugačno pot

Države z bolj urejenimi sistemi imajo jasna pravila, aktivne kontrole in bistveno manj prostora za zlorabe. Ključno, a pogosto zamolčano dejstvo pa je pri nas prav razdelitev stroškov.

Namreč,  kot že zapisano, da prvih 30 dni bolniške odsotnosti financirajo delodajalci, po 30. dnevu pa strošek prevzame država kaže, da ta ločnica ne bi smela biti zgolj administrativna, temveč bistveno analizirana saj ima velike finančne in druge učinke, ki vplivajo na ravnanje vseh vpletenih. Dejstvo je, da imajo delodajalci neposreden interes za nadzor, država pa po prehodu bremena tega interesa v praksi ne izkazuje.

Posledica je sistem, v katerem se bolniške odsotnosti po 30. dnevu pogosto obravnavajo kot nekaj samoumevnega, ne da bi obstajala jasna in pregledna slika o dejanskem obsegu in stroških. Slovenija nima centralne, javno dostopne komunikacijske baze, ki bi sproti prikazovala stanje bolniških odsotnosti, njihovo trajanje in finančne posledice pri delodajalcih in javna blagajno Brez teh podatkov je razprava o vzdržnosti sistema nepopolna.

Ob neurejenosti podatkov je tu še zloraba bolniške odsotnosti, o katerih se v javnosti govori z zadržkom, čeprav jih v praksi pozna skoraj vsak delodajalec.

Res je, da ne gre za večino zaposlenih, ki so v bolniški, a vendar gre za dovolj velik delež, da ima merljiv in velik vpliv na sistem. Recimo – bolniška kot nadomestilo za dopust, kot izhod iz slabih delovnih odnosov ali kot dolgoročna rešitev osebnih stisk – vse to obstaja. In dokler sistem nima doslednega nadzora, takšne prakse ne ostajajo izjema. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti kot družba, ni, ali želimo zaščititi bolne – to je samoumevno.

Pravo vprašanje je, ali smo pripravljeni še naprej financirati sistem, ki ne loči dovolj jasno med upravičeno odsotnostjo in zlorabo. Vsak evro, namenjen neupravičeni bolniški odsotnosti, je evro manj za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in druge javne storitve.

Zato, če želi Slovenija dolgoročno vzdržen socialni sistem, bo morala poleg novih pravil vzpostaviti tudi pregleden, podatkovno podprt in aktiven nadzor, ki bo enako resen po 30. dnevu bolniške odsotnosti kot pred njim. Brez tega bodo stroški še naprej rasli, razprava pa bo ostala ujetnica čustev in sloganov – na račun gospodarstva in davkoplačevalcev.

In še poglede s pozitivnim namenom! Ta članek ni namenjen delavcem, ki bolniško odsotnost resnično potrebujejo za zdravljenje in okrevanje. Ne! Namenjen je razpravi o sistemu. In sicer neučinkovitemu in nepreglednemu sistemu, ki dolgoročno najbolj škoduje prav tistim, ki so resnično bolni, saj spodkopava zaupanje v bolniško odsotnost kot legitimno socialno pravico. In prav zato je področje bolniške – ki sploh ni sistem – sistemska slepa pega tega področja, ki letno “kuri” milijone evrov. /Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena – Vir: pexels/